Kako lahko na hribovski turi zaradi lažnih markiranih poti izgubite 3 ure in ne osvojite vrha, ki ste ga planirali.

Včeraj sva se z Marjanom spet napotila na potep po hribih. Načrtoval sem, da bi se skozi dolino Kokre preko planine Brsnina mimo planine Dolga Njiva povzpela na Košutnikov Turn. V kolikor bi ostalo dovolj časa in energije pa bi se na poti nazaj sprehodila še do vrha Plešivca. Avto sva pustila na kolovozu, ki pelje proti lovski koči Stanič in naprej od bivše kasarne Pečovnik tik ob avstrijski meji. Peš sva jo sopihala mimo lovske koče Stanič proti Pečovniku in na mestu kjer naj bi na zemljevidu markirana pešpot krenila na levo proti planini Brsnina ni bilo nobene poti. Hmmm, no ne bi bilo prvič, da položaj na karti malo odstopa od resničnega. Greva malo naprej in lej ga odcep na levo. Poskusiva po tej poti. Seveda se je pot končala nekje globogo v gozdu v razmočenem in skalnatem terenu. Hmm, vrniva se nazaj in poskusiva po drugi poti. Tudi ta je bila enosmerna. Hmmm, edina varianta, ki nama ostane je, da se mimo razbitin bivše kasarne povzpneva do Plešivca in se v primeru dovolj energije in časa lotiva še Košutnikovega Turna. Tavanje po brezpotjih, ki ne peljejo nikamor nama je vzelo 3 ure hoje. No, prišla sva na vrh Plešivca in uživala v čudovitem razgledu na Košuto. Na žalost pa so se začeli pojavljati temni oblaki in sklenila sva, da se vrneva. Pri avtu sva bila po 7 urah hoje in zadnje 20 minut je kar lepo deževalo. Na poti nazaj sva obiskala tudi bolnico Krtina kjer lahko malo skočiš v preteklost in vidiš kako so zdravili ranjene partizane. Malce razočarana ker nisva našla prave poti in se povzpela na Turn sva se v dežju odpeljala domov. Vseeno pa sva preživela zopet lep dan v hribih. “Markirana” pot pa ostaja uganka. Danes sem malo pobrskal po internetu in našel zapis gorskega tekača, ki je prav tako kot midva mislil, da pot obstaja, a se pošteno izgubil. No, očitno je planina Brsnina zapuščena, z njo pa tudi pot, ki naj bi tja vodila. Veliko škode pa naredijo tudi gozdarska vozila, ki so pošteno razrila nekatere gozdne poti. Morda tudi tisto, ki sva jo iskala midva. No, kako jo najti pa ostaja izziv za naslednjič.

[Show slideshow]

Krožna pot iz Mislinje čez vrhove zahodnega Pohorja do Rogle in nazaj.

V soboto sva se z Marjanom odpravila na krožno pot po Pohorju. Pohorje sem imel že nekaj let v načrtu, vendar se mi je vsakič izmuznilo. Tokrat sem določil datum, preučil zemljevid, poklical Marjana in pot pod noge. Vremenska napoved je bila odlična in čakal naju je lep vikend v hribih. Odločil sem se za zahodni del, ki vključje tudi vse najvišje vrhove in Lovrenška jezera. Začela sva v vasi Zgornje Dovže. Najprej sva se povzpela na vrh Velika Kopa (1524m), nadaljevala proti Črnemu Vrhu (1543m) in se spustila do Ribniške koče. Od tu sva nadaljevala čez Ribniški vrh (1537m), Ribniško sedlo in Črno Mlako do Lovrenških jezer. Po ogledu jezer, ki res očarajo pohodnika sva nadaljevala v smeri proti Rogli. Tu sva zvečer v čudovitem smrekovem gozdu ob potočku prenočila. Postavila sva šotor, skuhala večerjo, se pogrela ob ognju in ob 22:15 sem “štemal” kot ubit. No, Marjan ni uspel zaspati tako hitro in baje se je matral vse do treh zjutraj. Nič ne vem o tem.

[Show slideshow]

Ob 6:45 sem sva se zbudila in sonce je že obsijalo vrhove smrek. Neprecenljiv pogled, ki pa mi ga ni omogočil Mastercard. Marjan je malce zaspan najprej opazoval moje kuhanje čaja nato pa omagal in še 40 minut trdno spal. Ta čas sem raziskoval okolico in kopičil sončno energijo. Zjutraj je bilo še vedno precej sveže zato se je bilo treba kar ogreti. Pospravil sem ognjišče, se zahvalil naravi za lep sprejem in po zajtrku sva nadaljevala pot proti Rogli.  Na Rogli sva se ustavila le za trenutek in spet sva jo popihala po poti v gozd, ki pelje nazaj v dolino proti Mislinji. Od Mislinje do vasi Dovže pa naju je čakala še naporna 4 kilometrska pot po asfaltu. Ob 14:30 sva prispela do avta. Prvi dan sva hodila cca.8 ur in pol, drugi dan pa 5 ur. S težkim nahrbtnikom na ramah sva opravila kar pošteno delo. Pohorje se vsekakor splača obiskati spomladi, ko se narava prebuja. Še nikoli nisem videl toliko mravljišč kot na Pohorju. V kolikor pa ste bolj tihi pohodnik boste z lahkoto lahko opazovali tudi različne ptiče in srne. Edini minus je zopet virus imenovan človek, ki se s štirikoleniki preganja po Pohorju, uničuje steze, plaši živali in izgleda prav debilno tam gor. Tudi Pohorje bi vsekakor vključil v svoj predlog zaprtja gorskih predelov Slovenije za ves promet. Kazen za kršitev – zaseg motornega vozila in mesec dela z gozdarji v gozdu. Ampak čudak sem seveda jaz ker imam take predloge. Narobe svet.

[Show slideshow]

Po skoraj tritedenskem premoru spet v hribe. Tokrat sva z Marjanom osvojila Veliki vrh v Kamniško – Savinjskih Alpah na Dleskovški planoti. Dleskovška planota te navduši takoj, ko jo obiščeš. Labirint dolinic, hribčkov in malo višjih vrhov poskrbi, da lahko ves dan uživaš v lepotah narave. Midva včeraj nisva imela niti minute sonca a sva vseeno uživala v popolni zimski idili. Avto sva pustila na križišču pred kmetijo Planinšek in se po cesti povzpela proti planini Podvežak. Na začetku sva srečala nekaj turnih smučarjev, ki so zatrjevali, da je pot do Velikega vrha sigurno popolnoma shojena in da lahko pričakujeva “avtocesto”. No malce skeptično sva se poslovila in odkorakala naprej. Na planini Podvežak je že bilo jasno, da do vrha ne bo vodila nobena avtocesta in da je tu zadnje čase hodilo bolj malo ljudi. Nadaljevala sva po snegu, ki pa žal ni držal teže in se je zato, na nekaterih mestih pošteno vdiral. Na razpotju za Korošico sva videla, da so pred nama hodili štirje, ki so se odpravili proti Korošici. Kasneje so obrnili zaradi težavnih mest z napihanim snegom. Nadaljevala sva desno proti Velikemu vrhu. Kmalu sva uvidela, da bova morala popolnoma na novo utreti pot po kateri zadnje čase še nihče ni hodil. Ker nisva poznala točne poti na vrh sva ubrala svojo, ki pa sva jo dokaj uspešno zadela (pomagal nama je vsekakor zemljevid). Proti vrhu nisva krenila desno ampak direktno proti vrhu, da sva se izognila globokemu snegu. Potrebno je bilo malo “poplezati” po skali in ruševju kar pa sva uspešno opravila. Snežna podlaga se je zelo spreminjala, kajti veter je nekje spihal sneg in spet drugje nanosil suh sneg, ki se je globoko vdiral. Proti vrhu so za najino varnost poskrbele dereze in cepin. Na žalost pa se je v času najinega vzpona vrh ovil v meglo in, ko sva prišla na hrbet  je radij vidljivosti znašal le še dobrih 10 metrov. Poleg megle pa je tudi zoprno pihalo. Za kupom skal sva se malo okrepčala in hitro  spustila (na Marjanovo veselje tokrat po desni strani, po poti)  v dolino. Sledil je še naporen spust (pri vsakem koraku je bilo potrebno loviti ravnotežje) do avta in prijetno utrujena sva se odpeljala domov. Celotna tura je trajala 7 ur in 15 minut. Kjub sivini, megli, mrazu in vetru pa je Dleskovška planota zopet navdušila. Še se vidimo.

[Show slideshow]