Koča pri slapu Savica – Komarča – Koča pri Triglavskih jezerih – Komna – Koča pri slapu Savica

Sončna nedelja in že pakiram nahrbtnik. Tokrat z Mojco. Pod vtisom Miheliča izberem Julijce. Zjutraj še ne veva, da bo to eden izmed izletov, ki se zaradi objektivnih razlogov spremeni v zanimivo dogodivščino. Med pakiranjem pozabim gamaše, ki so pozimi kar pomemben del opreme. To ugotovim pri Koči v Savici. Nič, malo bom imel mokro v čevljih kaj pa čem? Vuššš in že sopihava čez Komarčo. Na začetku popolnoma kopna, kasneje pa na nekaterih delih led in sneg malo oteži nadaljevanje. Ampak ni hudega in kaj kmalu sva pri Črnem jezeru. Pri odcepu za Komno je levo zavil najin predhodnik in gaz se konča. Super, do Koče pri Triglavskih jezerih bo treba na novo zgaziti. Pa začnimo. Stara mašina zasopiha, sklepi zacvilijo in kaj kmalu deluje kot nova. Hodiva čez gozd v popolni tišini, opazujeva ledene sveče, se srečava z gamsom in uživava. Kmalu sva pri Jezerih. Snega ni veliko, vendar niti pri enem koraku ne zdrži teže človeka, zato se ves čas vdira.To seveda pobere precej energije. Čeprav ni ravno hudo mraz se brez težav sprehodiva čez jezero. Pri koči pomalicava in uživava v miru ter tišini. Kaj kmalu ugotoviva, da je ura že skoraj 14h in da bo treba pohiteti. Velika Tičarica odpade. Odločiva se, da bova šla do Komne in se od tam spustila v dolino. Seveda še ne veva kaj naju čaka. Na poti do Komne pa na žalost samo smučina, ki še bolj zaplete korak. Noge nikakor ne moreš postaviti normalno in vsak korak je nekakšno lovljenje ravnotežja, obremenjevanje zapestij, gležnjev in kolkov. Počasi vseeno napredujeva skozi deželo hribčkov in dolinic in neštetokrat se povzpneva in spustiva. Vmes naju v lepem vremenu preseneti tudi malo snega in slika je idealna. Spodnji del hlač se mi spremeni v ledene gamaše in začenjam sumiti, da imam popolnoma mokre nogavice. Končno zagledava kočo in zdi se nama, da ni več daleč. Pokrajina dobi odtenek rdeče in dan se počasi poslavlja. Spust v dolino bo potekal ponoči, tu nimava kaj. Na srečo je pot v dolino široka, položna in varna ne? Ne! Pot je bila na nekaterih mestih precej poledenela in kot po jajcih sva se spuščala v dolino. Mojco napade strah, ki izvira iz krpice ledu, ki je lansko leto povzročila dvojni zlom noge in se ji lahko zahvali za 12 vijakov ter dve ploščici. Najina hitrost se res zmanjša in serpentine v soju polne lune počasi izginjajo za nama. Ob 18:30 sva pri avtu. Izmučena a zelo srečna ugotoviva, da sva hodila 9 ur in pol. Sezujem čevlje in ugotovim, da mi je med prsti skoraj zrasla plavalna kožica. Kaj hitro tudi ugotovim, da sem pozabil dodatne nogavice. Obrnem ključ in polna vtisov šibava proti Ljubljani.

Komarča in Mojca na zasneženi poti.

Jeklenice omogočijo varen prehod.

Črno jezero v senci in popolnoma poledenelo.

Naletela sva na ogromne sveče velikosti človeka.

Ja, manj je dreves več je snega. Še malo pa se bo pokazalo jezero.

Nekje se precej vdira.

Sprehod po jezeru na lastno odgovornost.

Čudoviti gorski motivi se ne nehajo.

Sonce enkrat je drugič ni.

Pri koči sva se malo posončila in okrepčala.

Ja tukaj sva pa že malo utrujena, Komna se kar noče pokazati.

Na komni pa tak prizor. UOOOO.

Ja včasih je treba tudi po temi dol.

Čudovito pohajkovanje po osamljeni Dleskovški planoti in okoliških vrhovih

Vikend je tu, vreme lepo, hopa že pakiramo ruzak. Marjana povabim na gorniško klatenje po Delskovški planoti in le ta radostno sprejme povabilo. Zjutraj sicer zaspi in Gordana ga zbudi iz kome. Jaz veselo čakam pred Sax pubom in ugotavljam, da škoda ker se Ljubo seli. Iz Podvolovjeka se z avtom pripeljeva do križišča kjer cesta zavije levo proti Ravnem Polju. že šibava po sončku in nadaljujeva pot proti čudoviti lovski koči s hišno številko. Od tam se napotiva navzgor in kmalu prisopihava na Desko. Sonce pošteno pripeka. Srečava dva turna smučarja. Razgledava se naokoli in občudujeva Kamniško lepotico Ojstrico. Nadaljujeva pot proti Tolstemu vrhu kjer zopet občudujeva gospodično mično.Pogled nama seže tudi proti Velikemu vrhu in Veliki Zelenici. No, če sva se lansko leto povzpela na Veliki vrh pa se bova letos na Veliko Zelenico. Spustiva se iz Tolstega vrha in kar nekaj časa gaziva po snegu, ki ga je napihal orkanski veter prejšnji večer. Snežna podlaga večinoma ne drži človeka in sledi mukotrpno delo. Vzpon na vrh ponudi malo boljše razmere in kaj hitro sva na vrhu. Sonce izgine (pogosta praksa sonca, kadar prideš na vrh). Na vrhu piha in ne zadrživa se preveč dolgo. Popihava jo nazaj dol in sestopiva do planine Podvežak ter naprej do avta. Vmes pametujeva, se smejiva, čudiva in zabavava. Prekrasen dan v gorah. Hoje pa je bilo za cca. 6 ur in 30 minut.

Že šibava proti Deski, sonce pripeka.

Marjan švica v dolgih gatah, he,he,he.

Nadaljujeva proti Tolstemu vrhu.

Odpre se čist fantastičen pogled na Planjavo in Ojstrico.

Joj, najprej dol potem pa spet gor na Veliko Zelenico ne levi. Na desni Veliki vrh.

Marjan na poti proti Veliki Zelenici. Veliki vrh v ozadju.

Zapoziral sem z Ojstrico.

Ja, spet ona, vem ja.

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/kepa.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/kepa_video.jpg” autoplay=”false”]

Leto je naokoli in kaj je boljšega kot takoj v hribe. Danes sva se odpravila na Kepo. Iz Ljubljane sva štartala pozno in upal sem, da cesta skozi dolino Belce ni preveč zasnežena. Preveč zasnežena??? Ma ni šans. Cesta sicer je zasnežena, vendar je količina snega majhna in še mehak je. Pripeljala sva se srečno do zapornice. Ta cesta je res nekaj posebnega saj med drugim pelje tik ob globoki soteski. Peljati pa se je treba tudi skozi enosmeren predor v katerem ni luči. Cool. Pripraviva si opremo in že sopihava v hrib. Snega je malo in do planine Jepca in bivaka si ne nadeneva niti gamaš. Pot naju pelje po slemenu do ozkega in ostrega mini grebenčka kjer so jeklenice. Zaradi napihanega snega na grebenčku sva morala biti precej previdna. Srečno ga pustiva za seboj in se rahlo desno povzpneva do plitve grape po kateri se začneva vzpenjati proti vrhu. Snežne razmere lahko opišem kot malce zoprne. Sneg je na nekaterih mestih napihan do kolen, na nekaterih škrta kamen, nekje pa se da vzpenjati celo po špicah derez. Skratka mešane razmere. Na vrhu v družbi štirih planinskih kavk pojeva Mojčino novoletno pecivo “kokosove kocke” ter se napijeva čaja. Čaka naju še spust. Nekaj časa se spuščava po poti nato pa zavijeva v grapo, izbereva globok sneg in se ekspresno spustiva. Uživava v spustu po globokem snegu, prečiva neugoden grebenček, prehodiva čudovito gozdno pot in že sva nazaj pri avtu. Prvi dan letošnjega leta sva tako preživela tam kjer ga preživiva najrajši – v miru in tišini narave. Tudi vam želim čim več podobnih trenutkov v letu 2012.

Nekaj več snega se že kaže na poti.

Opa, sva že bližje.

Tukaj pa sva že zavila v grapico. Naklonina se poveča.

Mojca napreduje proti vrhu. Nekaj poti je še pred njo, čeprav je vrh ves čas viden.

Še malo pa si na vrhu...

Pogled na Julijce z vrha.

Pogled na vzhodni del Karavank.

Tukaj pa sva se zabavala, juhuhu.

Julijci pa bodo počasi ugasnili z zahodom sonca.