Po vrhovih nad dolino Triglavskih jezer gor. Po dolini mimo jezer dol.

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/mala-zelnarca.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/mala-zelnarca04.jpg” autoplay=”false”]

Čas hitro in neusmiljeno teče in skoraj dva meseca sta minila od zadnjega resnega obiska gora. Podplati so začeli srbeti, srce je ob misli na tišino in lepoto gora začelo hitreje biti in čas je bil, da se odpravim. Pokličem Marjana, ki v nizkem štartu samo čaka kdaj bo akcija in že drviva proti Bohinju. Odločim se za obisk vrhov nad dolino Triglavskih jezer. Vremenarji napovejo vroč dan. Že takoj nama njihovo napoved potrdi obilno švicanje, ki naju spremlja na poti čez Komarčo. Prehitiva vse skupinske “ekspedicije” in hitro sva pri Črnem jezeru. Ob naravnih lepotah Lopučniške doline napredujeva proti koči pri Triglavskih jezerih in kmalu ob zasanjenem pogledu na Dvojno jezero počivava. Pot nadaljujeva proti Tičaricam in čez Štapce se kmalu znajdeva na vrhu Male Tičarice. Opazujeva vrh Velike Tičarice in pogledujeva globoko v dolino jezer. Vročina je začela močno pripekati in opraviva se naprej v osvajanje vrhov. Kmalu sva na vrhu Velike Tičarice, ki je samo 20 metrov večja od male a je potrebno najprej dol z male in potem na veliko. Nadaljujeva proti Mali Zelnarici. opet morava malo dol. Na vrhu se prijetno utrujena spočijeva v družbi dveh planink. Čaka naju še dolg in naporen spust do Zelenega jezera in naprej po celotni dolini Triglavskih jezer. Pri spustu uživava v res lepem okolju jezer, fotografirava svizce in napredujeva proti koči. Pri koči se osveživa, prezračiva gojzarje, spočijeva utrujene noge in se malo okrepčava z radlerjem ter popečenim sejtanom. Kmalu se vračava proti Črnemu jezeru, ki pa se nama zdi kilometre in kilometre daleč. Hodiva namreč že skoraj 10 ur in kratke razdalje se v glavi povečajo v odmaknjene cilje. No, pa sva pri črnem biseru, ki v zavetju borovcev pozdravi dva utrujena pohodnika. Sledi še spust čez Komarčo pri katerem pa je zopet potrebno biti previden. Na poti se še osveživa v potoku in po enajstih urah hoje prispeva do avta. Utrujena a navdušena nad lepotami gora se ustaviva pri Ančki v Šenčurju. V senci stare slave hudih jedcev (Pri 15 letih sva v Piceriji Dvor postavila rekord. Pojedla sva dve pici naenkrat) se s težavo prebijeva skozi večerjo in že drviva proti Ljubljani.

Čudovita narava okoli jezera. Vode je v teh dneh veliko.

Pogled na Veliko Tičarico. Potrebno bo dol z male, da se lahko povzpneva na veliko.

Na poti na Veliko Tičarico pa je potrebno malo poprijeti za skalo.

Pogled na Močivec in Dvojno jezero

Čaka naju še pot na malo Zelnarco.

Z male Zelnarce se odpre čudovit pogled na Veliko jezero.

Pri sestopu pa se odpre res čudovita kulisa s Kočo na Prehodavcih in vršaci v ozadju

Tukaj sva se obrnila nazaj proti koči. Pogled na Veliko Zelnarco.

Pri Zelenem jezeru je kot v pravljici.

Pri Velikem jezeru pa kot v pravljici 🙂

Prvič mi je uspelo fotografirati svizca, ki je drugače bolj plašne narave. Tokrat pa sem naletel na par, ki se je verjetno predajal užitkom ljubezni in malo pozabil na ljudi.

joj spet pravljica...

2 turistična dneva brez hoje, razen po vročem pesku na plaži.

Po obisku Los Tilosa pa sva se odločila, da sva prehodila dovolj in da bova 2 preostala dneva preživela v pristanišču Santa Cruz in okolici. Poslovila sva se od lepih gora in ostale narave. Najela sva apartma v mestu in prvi dan preživela tam. Drugi dan pa sva se odpeljala v Puerto de Tazacorte kjer sva se zaradi res toplega sonca in morja kopala in sončila skoraj celo popoldne. V torek 27.03.2012 pa je prišel dan za slovo in odletela sva nazaj v kruto realnost. La Palma hvala za vse. Upam, da te ohranijo takšno kot si.

ko daš Mojci slaščico lokalnega značaja se Mojca spremeni v...

...ko pa Marko v hudi vročini dobi pivo v zarošenem kozarcu, se res počuti kraljevsko. YEAH.

Na plaži v Tazacorte sva se kopala in sončila. Jaz sem se moral malo zakriti drugače se spremenim v kuhanega raka.

Še hoja po plaži in vročem pesku pa greva.

Še zadnji pogled na Caldero v ozadju. Bye, bye gore.

Tipična hiša v Santa Cruz.

Pogled na mesto s terase na vrhu hiše kjer sva imela apartma.

Peš v Los Tilos – subtropski gozd z vodnimi tuneli v skali

Zjutraj sva se po res odlično prespani noči napotila v Los Tilos. Gre za gorsko območje s sotesko in subtropskim gozdom z ogromno različnimi drevesi in drugim rastlinjem. Nahaja se na SV otoka in je nabolj bogat del z vodo. Najprej sva se s taksijem odpeljala do nekakšnega centra za obiskovalce kjer nama je čuvaj/gozdar malo razložil kje in kam je treba. Hotel naju je nekaj strašiti z dolžino poti vendar mislim, da ni čisto dojel kaj sva že prehodila. Tokrat sva bila brez težkih nahrbtnikov in res nisva vedela kaj je modelu. Zapustila sva center in se napotila proti izvirom Fuente de Marcos in Fuente de Cordera. Pot je resnično lepa in med drugim vodi po čudoviti soteski Barranco del Agua. Kje pa je pravzaprav voda, ki priteče iz izvirov? Ja to pa je druga zgodba. Ko je človek ugotovil, da za pridelavo hrane na otoku potrebujejo veliko vode so leta 1500 začeli z gradnjo kamnitih kanalov, ki vodo iz izvirov v gorah preusmerijo v nižje predeleotoka kjer so nasadi. Otok je tako prepreden z raznimi kanali, zbiralniki, cevmi in prav zanimivo je kako vse skupaj nekako funkcionira. Kmalu sva prispela do izvirov na višini 1.500 metrov. Od tu pa se je začel kamniti kanal za odvajanje vode. Hmmm, le kako pa pride dol, če vidim samo steno. No tudi to ni bila težava in v stoletjih pred nami je človek izklesal 12 tunelov na robu stene po katerih je potem speljal vodo. Za prehod tunelov nujno potrebuješ svetilko. Tuneli so precej ozki in dolgi in notri se popolnoma nič ne vidi. V nekaterih tunelih voda curlja tudi iz stropa in iz tunela prideš popolnoma moker. Na srečo je bilo lepo vreme in kmalu sva se lahko posušila na sončku. Bilo je res lepo kajti nad gozdom so se začele pojavljati tudi meglice in scena je bila res pravljična. Pri gozdarski koči Casa del Monte sva se okrepčala in sledil je še precej naporen spust nazaj v Los Sauces. Skupaj je naneslo 23 kilometrov in 7 ur huje. Zvečer sva na glavnem trgu v družbi domačinov (bila sva edina turista) gledala nekaj tekem španske La Lige, popila kakšno pivo in se odpočila. Po lažji večerji na klopcah v parku sva se odpravila spat. Zopet sva zaspala kot dojenčka…

Pot v Los Tilos.

Zeleno listje in sonce.

V soteski pa rastejo ogromne praproti pod katerimi se skriva Mojca.

Pot pelje po soteski med drevesi in ogromnimi kamni.

Vodni kanal po katerem odteka voda od izvira.

Nekateri tunelčki so prav ozki in nizki. Niso za ljudi s klavstofobijo. Notri pa je tudi popolnoma temno.

Voda mi fino teče na glavo in za vrat.

Tale je malo bolj prostoren.

Tukaj pa zaliva z vseh strani. Spet bova mokra.JUHUHU.

Bujno rastje okrog vodnih kanalov.

Tukaj se kanal strmo spusti in voda ga malo tudi zapusti.

Meglice nad gozdom. Čudoviti prizori.

Sva že skoraj nazaj v mestu. Pogled na Los Sauces in morje.

Pogled na Los tilos z mostu, ki prečka sotesko in pelje v Los Sauces.

Cervezza na glavnem trgu.