Napočil je dan za godhod v gore. Želela sva se povzpeti na Maglić, ki je najvišji vrh v BIH. Zjutraj v hotelu čuvaju parka nikakor nisem mogel pojasniti zakaj bi rada avto pustila na Dragoš sedlu in ne na Prijevoru. Od Dragoš sedla do Prijevora je namreč še 8 kilometrov hoje. Razložil sem mu, da si želiva hoditi skozi “pragozd” Peručica in ne voziti v avtu po cesti. No, mislim, da si je mislil svoje o modelu, ki ne bo izkoristil še dodatnih 8 kilometrov makedama po katerem se lahko pelje z avtom. Kakšen čudak. Po zajtrku sva se z avtom odpravila v Nacionalni park Sutjeska. Na Dragoš sedlu sva pustila avto in si napolnila nahrbtnike za dvodnevno kampiranje na Trnovačkom jezeru. Počasi sva obtežena napredovala do Prijevora kjer se nenadoma odpre lep pogled na okoliške gore. Mimo katunov (pastirskih stanov) sva se spustila na veliko jaso kjer sva se pošteno najedla malin. Obogatena z vitaminov c sva se zopet začela vzpenjati proti jezeru. Po nekaj več kot 4 urah hoje sva jo prisopihala do jezera. Jezero se nahaja na čudoviti lokaciji mad gorami, ki je že na ozemlju Črne Gore. Sledilo je srečanje z nekakšnim čuvajem Milošem, ki skrbi za red na jezeru in pobira nekakšen prispevek za kampiranje, ki znaša 3 eur na noč za dve osebi. Kampiranje je dovoljeno le na nekaj določenih mestih. Druge infrastrukture ni. Miloš prebiva v nekakšni kočuri kjer je poleg tudi izvir pitne vode. V izviru vode se nahaja veliko Nikšičkega piva, ki ga lahko primerno ohlajenega dobiš za 1,5 eura. Drugače pa sredi dneva Miloš zagrabi svojo puško in strelja v tarče na obali jezera!!! Mimoidoči planinci morajo pač malce paziti, da jih Miloš slučajno po nesreči ne zadane. Streljanje s puško lahko traja tudi eno uro in streli odmevajo po okolici jezera ter seveda plašijo živali in motijo gorski mir. Na srečo se Miloš ščasoma utrudi in preostenak dneva lahko preživite v popolni tišini in lepoti jezera ter okoliških vršacov. Precej čuden pojav, še posebej, ko srečas Miloša s puško v roki in lepo podkrepljenega z rakijo. Svašta. Drugi dan se je Miloš izkazal tudi s podiranjem mladih in zdravih bukev iz katerih rad dela klopi in stole za obiskovalce jezera. No, kmalu po najinem sprehodu okoli jezera je pričelo deževati. Večerjo sem tako skuhal pod klopjo, pojesti pa sva jo morala v najinem “ogromnem” šotoru. Kasneje se je nevihta še malo okrepila, vendar se nisva dala motiti. Dež, ki je padal na napeto streho šotora je ustvarjal enkraten zvok, ki naju je hitro zazibal v spanec. Gorski zrak, maline, voda in streljanje so naredili svoje.

Na Dragoš sedlu sva prepakirala v nahrbtnike

Pogled nazaj na Dragoš sedlo in Peručico.

Na Prijevoru sva šibnila mimo katunov.

Naletela sva na starega fickota, ki pa je bil popolnoma ohranjen. Kako je lastniku to uspelo ne vem.

Okrepčevalnica z malinami, ki jih je bilo res v izobilju.

Trnovačko jezero in okoliške gore.

Plaža na jezeru.

po streljanju lahko prileti celo kakšen ptič. Prišla naju je pozdravit čudovita siva čaplja.

Kadar pada dež pa se je potrebno znajti. Tokrat je prav prišla miza.

Letos sva se odločila, da zopet obiščeva nama ljube gore na Balkanu. Odločila sva se, da se najprej napotiva na Bosansko-Črnogorsko mejo v nacionalni park Sutjeska. Od tam sva pot nadaljevala proti Prokletijam na meji z Albanijo in se vmes še za 3 dni ustavila v Durmitorju. Potovanje sva zaključila na morju. Teden dni sva kampirala na Hvaru in uživala v soncu in morju. Na poti sva prehodila mnogo vrhov in dolin ter se imela čudovito. Malce nevšečnosti nama je povzročala le vročina, ki je bila kakšen dan že povsem nemogoča. Drugače pa sva imela srečo z zdravjem in vremenom in res sva izkoristila čas, ki sva ga preživela v planinah in na morju.
Najprej sva se ustavila v mestu Jajce v Bosni. Vsi bivši državljani Jugoslavije se ga spomnimo kot kraj kjer je potekalo prvo zasedanje Avnoja. Nekaj kilometrov iz Jajca se ob Plivskem jezeru nahaja auto kamp, ki ob najinem prihodu ni bil pretirano zaseden. Tam sva dvakrat prespala in se peš odpravila do Jajca. Zaradi min, ki so še vedno položene naokroh po planinah nisva preizkušala sreče in sva ostala bolj v dolini. V kampu sva počivala, brala in se naokrog vozila s kolesom tandem. Najprej sem se lotil Ivana Cankarja in bil povsem šokiran, ko sem dojel kakšen mojster besede je bil Ivan. Nazadnje sem ga bral v srednji šoli, ko me je zanimalo vse prej kot to. Skratka, Ivan Cankar je bil car. Njegovo novelo Križ na Gori sem prebral z užitkom in res noro, kako aktualna je še vedno tema novele, čeprav je vmes minilo 100 let. Kamp je drugače odlično urejen, čist in res pravo mesto za počitek. Pot sva nadaljevala do Mostarja. Za urico sva skočila v staro mestno jedro, ki je doživelo invazijo turistov z morske obale. V starem središču se je trlo Rusov, Poljakov, Čehov, Izraelcov, Nemcev…, ki brezglavo tekajo za svojim vodičem in čakajo trenutek, ko bodo v svoje želodce lahko zabasali kakšnega jagenčka ali telička. Popila sva kavico, jaz sem pojedel odlično baklavo, malo sva se še razgledala in kmalu zapustila horde turistov. Zavila sva na višjo nadmorsko višino. Namenjena sva bila v Tjentište.

Počitek v kampu Plivsko jezero

Mojca uživa ob vodi.

Morala sva vsaj malo v hrib.

Na obzidju trdnjave v Jajcu.

Lep prizor v mestu. na žalost ga malo skazijo kakšne plastenke in podobne nevšečnosti, ki ležijo naokoli.

Mojca v Mostarju.

Čudovit stari del mesta.

Popoldan sva prispela do hotela Mladost, ki je tipični socialistični hotel iz obdobja Tita. Kasneje sva odšla do spomenika padlim borcem v ofenzivi leta 1944. Zvečer sva prvič doživela kako vegeterianec naroča hrano v Bosni ali drugače povedano, kako težko kaj pametnega poje. No na koncu sva zobala pomfri in šobsko solato ter pospravila palačinke s čokolado. Pri receptorju sva dobila nekakšen zemljevid na katerem nama je označil eno od poti po kateri se zaradi min še vedno ne sme hoditi. Zanimivo. Odšla sva v sobo in pogreznil sem se v dogodivščine Matevža Lenarčiča v Patagoniji. Čeprav ga večina pozna kot neustrašnega pilota pa je bil včasih tudi odličen alpinist.

Aha tukaj pa iz avta že lahko vidiva gore.

Ogromni bazen vode, ki naj bi deloval kot kopališče.

Mojca in ogromni spomenik padlim borcem.

Na kraljico Julijcev iz Vrat.

V nedeljo je vročina že res pošteno grozila. Obetal se je izredno vroč dan in kazalo je, da naju bo vročina popolnoma uničila. Asfalt in beton, ki naju obdaja se je nevarno bližal vrelišču in edino kar nama je preostalo, da poiščeva hlad na eni izmed visokih gora. Izbrala sva kar drugo najvišjo v Sloveniji. Kraljico Škrlatico namreč. Čeprav sva lahko zaspala šele ob 12:30, naju je ob 4:25 kruto prebudila budilka. V dolini Vrat sva bila že ob 6:00 in takoj sva se zapodila v hrib. Temperatura je kazala 13 stopinj in bilo je prav prijetno. No, kakšnih 10 minut, nato pa se je telo ogrelo in pričelo se je znano “savnanje”. Kmalu sva prišla pod stene Stenarja in zavila desno proti bivaku 4. Sonce je postajalo vse močnejše, na srečo pa je tudi ves čas pihalo. Sledil je strm vzpon in kasneje melišče. Oblaki so šibali nad nama in že sva se znašla pod steno. Sledil je vzpon po zavarovani poti, ki preko zanimivih ozkih prehodih pripelje pod vrh. Še 15 minut vzpona in stala sva na vrhu. Lepo vreme, odlični razgledi, hladen veter, vse kar sva si tisti dan želela. Kar nekaj časa sva preživela na vrhu v zavetrju in se razgledovala v dolino. Sledil je še spust kjer je bilo potrebno paziti na korak. Čeprav dolga, pa je pot zaradi res lepe okolice in razgledov minila relativno hitro in po devetih urah in pol sva prišla nazaj v Vrata. V Aljaževem domu sva si privoščila mrzlo pivo in povprečno malico ter uživala v pogledu na Škrlatico.Na koncu pa je sledilo še presenečenje. Odšla sva do slapa Peričnik, ki naju je s svojim 40 metrskim padcem vode čez skale res navdušil. Gre za resnično izjemen gorski “biser”, ki si ga je vredno ogledati. Med ogledom te ves čas malce hladijo kapljice, ki se zaradi visokega padca razpršijo daleč naokrog. Sledila je še ohladitev v mrzlem potoku in bila sva pripravljena na vrnitev v pečico domov.

Zjutraj je sonce obsijalo Triglav.

Mojca in Stenar levo ter Križ desno.

Ovčke so vesele, ko srečajo prijatelje živali.

Vzpenjava se proti steni Škrlatice

Sva že v steni kjer je potrebno malo poprijeti za skalo. Drugače pa je dobro varovano.

Še malo pa bova na vrhu.

Vrh Škrlatice. V ozadju Triglav.

Razgled na Razor in Prisojnik.

Levo Špik, desno Mala in velika Ponca.

Na vetru sem malo opazoval okoliške vršace.

Oblaki in melišče.

Spust po jeklenicah.

Mogočni Stenar in Triglav v ozadju.

Mojca stoji za slapom Peričnik.

Osvežitev pri slapu Peričnik. Kako je pasalo.