Matajurski vrh. Na koncu levo.

Po dolgem času sem včeraj zopet našel čas za skok v hribe. Marjan je moral biti v Ljubljani najkasneje ob 15:30 zato sem se odločil za krajši obisk spodnjih Bohinjskih gora. Odpravila sva se na Matajurski vrh. Najprej sva se čez Planino za Črno gro povzpela na Črno prst. Zastavila sva pošten tempo in v dveh urah sva bila pri Domu Zorka Jelinčiča. Po krajšem klepetu z oskrbnico sva nadaljevala po poti, ki pelje na Rodico. Uživala sva na toplem sončku in popolnem miru in samoti, saj sva na poti srečala le dva planinca. Po nekaj spustih in vzponih pod Konjskim in Poljanskim vrhom nama je na koncu ostal še krajši vzpon na Matajurski vrh. Na vrhu sva uživala v razgledih na sever, medtem, ko se je na jugu pooblačilo in se na trenutke tudi malo zameglilo. Po krajšem počitku sva obrnila in se vrnila nazaj do razpotja kjer markirana pot zavije navzdol proti Planini Osredki. Narava je v teh dneh res čudovita in uživala sva v pogledih na barvno paleto, ki jo ponujajo drevesa. Prevladovali sta rumena in rdeča, ki sta ustvarili res čudovito sceno. Na koncu je sledil še precej strm in naporen spust do avta in po točno šestih urah in pol sva bila nazaj pri avtu.

Planina za Črno goro.

Kakšne barve. Čudovito.

Kmalu je bila pred nama Črna prst.

Nadaljevala sva naprej proti Matajurskemu vrhu. Sonce naju je lepo grelo.

Bilo je tudi nekaj previdnih korakov.

Marjan tik pod vrhom.

Pogled v dolino na južno stran.

Na vrhu. Podlaga pod fotoaparatom je popolnoma kriva.

Prikazovali so se lepi pogledi na greben.

Marjana je obsijalo sonce.

Čudovite barve narave.

Pogled na Triglav v ozadju.

V petek sem se po dolgem času zopet odpravil v gore. Po 72 dneh kolesarjenja (kmalu bom malo bolj podrobno opisal dogodke) sem komaj čakal kdaj bom lahko zopet hodil. Med tednom sem že nekajkrat tekel vendar sem vedel, da so mišice trenutno povsem nepripravljene za spuste po strminah. Pridružil se mi je Marjan in skupaj sva ob 7:15 startala iz Vrat. Ekspresno sva se povzpela čez Sovatno na vrh Stenarja. Vmes sva srečala še nekaj kozorogov in gamsov, ki so na tem delu planin res precej domači. Na vrhu sva dolgo uživala v lepih razgledih. Megla je zakrila le Škrlatico, ki se vse do odhoda z vrha ni hotela prikazati. Sledil je spust pod Križ in naprej skozi Stenarska vratca vse do melišča kjer sva ekspresno odbrzela v dolino. Sledil je radlerček v Aljaževem domu v Vratih in osvežitev pri slapu Peričnik. Lep dan je bil, ni kaj.

Kozorog, ki se ni dal motiti.

Na poti se je odprl lep pogled na Razor.

Še malo pa sva na vrhu.

Uh kakšni razgledi na sosednje vrhove…

Ej kakšna gužva je na Triglavu.

Čez vratca v dolino.

Okostje ovce, ki je očitno nastradala.

V ozadju greben od Tošča do Osolnika pod katerim pelje pot.

Zadnje čase je vreme res noro. Ne spomnim se, da bi toliko deževalo in da bi bilo tako mraz konec maja. Res sem se že naveličal dolgih tekov po mokrem in blatnem terenu. Superge so se mi že skoraj spremenile v kepo blata. Počutim se že kot pravi žabar, ko tečem po namočenih gozdovih kjer voda šprica na vse strani. Da ne omenjam, da z Mojco po prvomajskih počitnicah nisva imela možnosti za kakšne resne kolesarske ture. No, včeraj pa sva imela dovolj in sva se odpravila na dolg pohod. Ker zadnje čase kar precej trenirava za najino kolesarsko potovanje sva se odločila za malce daljšo varinto. Pohod sva začela kar na Trubarjevi 21 in končala v Podlubniku v Škofji Loki. Večinoma sva hodila po delu evropske pešpoti. Vedela sva, da naju čaka vsaj ena nevihta in veliko vode. In imela sva prav. Le kako sva vedela. Vreme je zdržalo tam nekje do Topola. Od Topola do Gont je rahlo deževalo in oblaki so se menjevali s soncem. Naslednjo pošiljko sva dobila kakšne pol ure pred Osolnikom, pa se je res močno ulilo. Na Osolniku je bilo pošteno mraz in hitro sva jo odkurila proti Škofji Loki. Za kakšno uro sva zopet lahko uživala na soncu. Preden sva se spustila v Puštal pa sva doživela novo nevihto in vse do Podlubnika naju je močil dež. Nič hudega. Bilo je res lepo. Rastlinstvo v naravi je popolnoma ponorelo in res je užitek občudovati vse možne odtenke zelene. Malo manj prijetne so gozdne in gorske poti kjer so tla povsem namočena in je res potrebno paziti na korak. Enkrat sem na travniku pošteno padel na rit in se lepo zaril v blato. Na koncu sva prijetno utrujena pomalicala drobnjakove štruklje, ki jih je pripravila Julka. Malo sva se zabavala še z Luko in Bojan naju je ob 19h odpeljal na avtobusno postajo. S polnim avtobusom študentov in študentk sva se odpeljala v Ljubljano. Za pot sva rabila 7 ur in 40 minut. Dolga je cca. 36 km, počivala pa nisva prav veliko. 🙂

PST v Kosezah. Daleč je še Škofja Loka.

Hmm kaj pa če se vključiva na avtocesto.

Stari peskokop v Podutiku.

Mojca hodi po drugem planetu.

Blato na poti. Povsod blato.

Gozdovi so res zeleni te dni.

Mojca je brcnila v steber in le ta se je takoj prelomil. 14 vijakov v nogi ni kar tako.

Pot, ki iz Topola pelje na Grmado.Sončni trenutki.

Tukaj pa so delali oglje. Nekaj ga je še ostalo.

Bliža se nevihta.

Naju že zaliva z vseh strani. Na srečo naju gozd ščiti.

Pot na Osolnik. Razjasnitve na obzorju.

Pogled na Storžič.

Čakala naju je blatna pot navzdol.

Končno sonce.

Na travniku. vrnil se je sonček.

Zopet dež. Mojca šiba v dolino, da jo komaj lovim.

Prihod v Puštal.

Luka v Durido majčki. Totalni frajer.