Slovenska smer v severni steni Triglava in Prevčev izstop

Slovenska smer, Prevčev izstop. Ogledujem si lepote in uživam v steni. Foto: Matjaž

Zadnje čase sem vse preveč razmišljal o tragiki našega planeta. Sesalec, ki so se mu najbolj razvili možgani je v polnem zagonu pri uničevanju planeta. Pri tem ga vodi norost, ki ji nikakor ni videti konca. Morda se kakšen dan zgodi, da posije žarek upanja, a ga kaj hitro zastre nova človeška neumnost. Čisto preveč sem se v zadnjem času ukvarjal s tem, kako je možno, da človek ne uvidi kaj je za naše bivanje bistvenega pomena. Ne bom preveč nakladal, kajti resnično nimam prave volje, da bi svoje misli o človeški slepoti spravil še v digitalno obliko. V nekakšnem strnjeni obliki bi lahko povzel, da je narava edino kar nam omogoča normalno življenje. Pozabite gospodarski napredek, razmnoževanje, oboroževanje, tekmovanje…Zrak, voda, zemlja, rastline, živi organizmi in z njimi povezani naravni procesi so tisti, ki štejejo. Poskušajte zajeti zrak in prešteti lasten denar. Razen, če ste popolnoma brez, vam bo težko uspelo. No, ob vseh teh razmišljanjih zadnje čase, me je v petek poklical Matjaž in povabil v hribe. Matjaž se me enkrat letno usmili in me povabi v kakšno lažjo plezalno smer. Njemu le-ta predstavlja izlet v naravo, meni pa precej razburljivo dogodivščino. Predlagal je Slovensko smer v severni steni Triglava. Takoj sem bil za. Vročinski valovi, ki so zadnje čase pustošili v naših krajih, so bili vzrok, da sem moral vstati že ob 2:40. Ob štirih zjutraj sva se dobila v Kranju in odpeljala v Vrata. Prispela sva malo pred peto in prehitela pobiralko parkirnine. Ne vem, ali je temu botrovala slučajnost, ali pa dejstvo, da je Matjaž Gorenjec in je vse skupaj skrbno načrtoval 🙂 Začela sva hoditi v temi in Matjaž je kot vedno dobro navil tempo. Po nekaj minutah je kot po navadi za hiter tempo obtožil mene. Čeprav je bilo zgodaj zjutraj, pa sem že začutil prve kaplje znoja na čelu. Obetal se je vroč dan. Tolažil sem se s tem, da odhajava v severno steno kjer bo vseeno malo bolj hladno. Kmalu se je zdanilo in začela se je kazati stena, ki vedno znova navduši v svoji mogočni pojavi. Pri potoku sva se odžejala, Matjaž pa je natočil vodo. Začela sva z vzponom proti vstopu v smer. Na vstopu sva srečala še nekaj ljudi, ki so se prav tako odpravljali v Slovensko smer. Nadela sva si pas, čeprav se je kasneje izkazalo, da varovanje ni bilo nikjer potrebno. Takoj po vstopu sva prečila desno čez prečko, ki je bila malce zoprna in prva prava preizkušnja za plezalce, ki plezajo enkrat letno. Takoj sem začutil, da bo nadaljevanje potekalo brez skrbi in da bo vse skupaj prava uživancija. In res je bila. Na nekaterih delih je bilo plezanje malo bolj zahtevno, a nikoli preveč. Matjaž me je na težjih delih vedno opozoril ali pa začel preveč govoriti. Sčasoma sem ugotovil, da me hoče zamotiti, da ne bi preveč razmišljal kaj se nahaja pod menoj. Najbolj sem užival v delih kjer je bilo potrebno plezati po skali. Vse bolj sva se vzpenjala in zapihal je hladen vetrič. Postalo je tako prijetno, da sem pozabil na vročino v dolini in skrivanje pred soncem. Prijemala sva odlične oprimke, se vzpenjala v višino, opazovala rožice in se ves čas imela odlično. Zdelo se mi je, da sva bila v hipu pri vpisni knjigi. Po vpisu in nadomstilu tekočine sva nadaljevala do odcepa kjer levo zavije Prevčev izstop. Sledilo je iskanje pravega prehoda, a hitro sva bila na pravi poti. V nadaljevanju pa spet nekaj uživaške plezarije z dobrimi oprimki in trdno skalo. Čeprav je skala v smeri precej trdna, pa sem nekajkrat naletel tudi na nekaj majavih, ki se jih je potrebno izogibati. Na izstopu smeri naju je pozdravilo sonce, ki pa še ni bilo prehudo. Sledil je zmagoslavni občutek, ko priplezaš iz smeri, uživaš v čudoviti razgledih in se kljub bolečim prstom na nogah počutiš odlično. Za nagrado se nama je nastavila še kozoroginja, ki je vse do prihoda dveh plezalcev za nama, prav lepo pozirala. Po debati o zagozdenih vzorcih družbe in dobrodošli osvoboditvi od le-teh, sva začela s spustom. No, najprej sva se morala še malo povzpeti, nato pa sva se priključila na pot Čez Prag, ki vodi iz Vrat na Kredarico. Pogled na pot in greben Triglava je razkril kakšna gneča je tam. Bila sva res srečna, da nisva bila udeležena v tej promenadi. Spust je bil hitrosten in vse bolj vroč. Na koncu spusta v dolini Vrat je bilo tako vroče, da sva srečala turistke v vročih hlačkah. Pot od doma v Vratih naprej je spominjala na večerno promenado v kakšnem obmorskem mestecu. Res je bilo pošteno vroče. Po osvežitvi v trgovini v Mojstrani sva se odpeljala v Radovno kjer sva se v jezeru Kreda osvežila. Osvežitev je res pasala in pot domov je bila takoj kanček bolj znosna. V Ljubljani pa spet pečica in skrivanje v prostorih. Kruta in res nadležna realnost današnjih poletij. Kljub bolečim prstom na nogah je bil za mano čudovit dan v gorah in neprecenljiva izkušnja. Matjaž, hvala za povabilo in vodenje. Naravo pa le čuvajmo. Druge možnosti ni.

Kmalu po vstopu v steno.

Zanimiv žleb, ki pa ima peščeno podlago.

Naložena potka. Foto:Matjaž

Na potki, ki pelje desno mimo posušenega macesna.

Še malo dol preden greva spet gor.

Kozorogove police

Matjaž si ogleduje steno iz Kozorogovih polic.

Pogled v skalo in nadaljevanje smeri.

Matjaž pred mano pleza naprej in mi pove za kakšne oprimke, ki jih jaz ne vidim takoj.

Grabim skalo. Foto:Matjaž

Skoncentrirano plezanje. Foto:Matjaž

Drži se model, drugače greš dol. Foto:Matjaž

Pogled na Triglav v megli.

Še malo pa sva ven iz smeri, pihlja mrzel vetrič, ki prijetno hladi. Foto:Matjaž

Nadaljujeva po Prevčevem izstopu.

Kozoroginja pozira.

Razgledi naokoli so fantastični.

V dolini je helikopter.

Pogled na Belke, ki poleti niso bele.

Pred spustom si še malo ogledava Begunjski vrh.

Osvežitev ob jezeru Kreda. Mladenič Matjaž uživa na soncu v trendovskih kopalnih hlačah. 😉