Kotovo sedlo
Kotovo sedlo. Vreme se je močno poslabšalo in difuzna svetloba nam je otežila spust.
V sredo se z Mirom dogovorim za smučanje naslednji dan. Pridruži se nama še Boštjan. Zjutraj dovolj zgodaj vstanem, pozajtrkujem in spakiram nahrbtnik. Mojco odpeljem v pisarno in naletim na res neznosno prometno gnečo. Do Šentvida sem potreboval 25 minut in posledično pošteno zamudim. Vmes me že kličeta Miro in Boštjan, a ker imam na telefonu izklopljen zvok, se ne javim. Medtem, ko se Boštjan sprašuje kje je ta neresen model, se le prikažem na parkirišču. Nadaljevanje vožnje do Jesenic poteka ekspresno in na cilj prispeva le 3 minute prepozno. Miro misli, da bova zamudila dlje in si vzame akademskih 10 minut. Boštjan nas zapelje do Planice in kmalu smo na smučeh. Miro do Tamarja hodi s smučmi na nahrbtniku, saj se odloči za bolj mazohistični pristop. V Tamarju se malo razgledamo in nadaljujemo proti Jalovcu. Snega je malo, a višje snežna podlaga le naraste. Izhod iz gozda nam postreže s čudovitim pogledom na Jalovec obsijan s soncem. Zdi se nam, da se bo vreme izboljšalo in že sanjamo o tem kako lepo bo na sedlu. A glej ga zlomka, višje, ko smo, bolj je toplo in oblakov je vse več. Ko prispemo do vstopa v ozebnik in prečimo desno, nas lepo obsije sonce. Že nižje so se začele delati težke cokle na smučeh, ki postajajo vse bolj moteče. Po prečenju desno se sneg izboljša in za nekaj časa se zdi kot, da lebdim. Kmalu sonce povsem izgine in popolnoma se pooblači. Svetloba je postala precej difuzna in začne tudi rahlo snežiti. Med rahlim naletavanjem dosežemo sedlo in se ustavimo pred nevarno napihanim snegom. Dohiti nas tudi gospod s katerim izmenjamo kar nekaj zgodbic o nesrečah v gorah. Vsi se strinjamo, da je potrebno biti previden. Po kratkem okrepčilu se spustimo in preizkusimo podlago. Kot je v naših gorah navada, naletimo na res različne podlage, ki nam nekje dopuščajo brezskrbno smučarijo in nas drugje pošteno lomijo. V zgornjem delu res uživamo. Spodaj pa sneg postane težak in zahteva kar precej napora za brezkrbno smučanje. Zadnji bolj položen del pa postane res naporen in v gozdu smo kar pošteno veseli, da smo se rešili matranja. V Tamarju smo v prijetni družbi nadomestili izpad tekočine. Ko smo se primerno ohladili, se zaženemo po tekaški progi nazaj do Planice. Vmes je potrebno kar nekaj poganjanja in pošteno razmigamo še ramenske obroče. Prav proti koncu pa tudi preizkusim ali se smuči ustavijo na pesku. Preizkus uspe in srečno prispemo do avta. Sledi še kratek postanek v Aljaževem hramu in tura je zaključena. Miro ostane na Jesenicah, midva z Boštjanom pa oddrviva nazaj v Ljubljano. Za nami je kljub pomanjkanju snega in visokim temperaturam čudovit dan.
Pogled na Jalovec v jutranjem soncu vedno navduši.
Miro in Boštjan špancirata proti Tamarju.
Prihod iz gozda.
Pogled nazaj na Tamar.
Tukaj je še malo sijalo sonce.
No, kasneje pa se je že pooblačilo in začel je naletavati rahel sneg.
Vseeno smo uživali v zavojih. Podlaga pa je bila pestra.
Miro in belina okrog njega.
Luštna strminca.
Miro in Jalovčev ozebnik v ozadju. Prekrila ga je meglica.
Končna postaja. Snega je letos res rekordno malo.
