Smuka z Gouga vrha.

Pogled na Goli vrh.

Spet vikend in ne preveč lepo vreme. Čudovita priložnost, da skočim na nek vrh, kjer ne bo preveč nevarno. Odpeljal sem se na Jezersko in se namenil na Goli vrh. Parkiral sem 200 metrov pod kmetijo Ancelj in se takoj na smučkah začel vzpenjati čez Ravensko Kočno. Kmalu sem prišel na tekaške proge kjer sem moral malo paziti, da me ne pobere kakšen tekač. Preden sem prišel do odcepa markirane poti za Goli vrh, sem zagledal smučarsko špuro, ki je že prej zavila levo v gozd. Odločil sem se za to varianto. Ves čas je bila povsem brez lukenj. Mestoma kar strma špura me je čez smrekov gozd pripeljala na Jenkovo planino, kjer pa se je snežna odeja močno odebeljila. Sledil je še zadnji vzpon do vrha mimo ogromnih smrek in macesnov. Na vrhu sem bil popolnoma sam. Malo je pihalo, vendar ni bilo sile. Razgledi so bili slabi in rahlo je tudi snežilo. Spust bi lahko bil čisti užitek, če sneg ne bi bil že malo predelan in težak. Tako sem se moral res pošteno namatrati, da sem brez težav prišel do planine. Od planine naprej pa sem se držal špure levo .Skozi gozd sem izvajal precej akrobacij saj sem moral res paziti, da mi težak sneg ne potegne noge vstran. Kmalu sem bil pri Karničarju in sledil je samo še spust po tekaški progi in kratek sprehod do kmetije. Srečal nisem nikogar kar je res prava redkost. 🙂

Priključil sem se na špuro za turne smučarje.

Višje v smrekovem gozdu je bilo še več snega.

Na Jenkovi planini pa je bilo snega ogromno.

Joj, skoz več snega.

Zimska pravljica.

Pogled z vrha.

Selfie.

Pogled na Malo Babo.

Spust na Jenkovo planino.

Pogled nazaj na Goli vrh.

Ja nekaj ga je zapadlo.

Pogled iz Ravenske Kočne na KSA.