1.514 metrov vzpona v Polhograjskih dolomitih. Start v centru Ljubljane.

Precej blatno je bilo vse skupaj.

Danes sem si zaželel poganjati pedala po malo bolj strmih in težjih poteh. Nikakor se mi ni dalo peljati z avtom daleč stran zato sem se odpravil s kolesom kar od doma. Za ogrevanje sem najprej počasi prekolesaril Celovško in v Šentvidu zavil v hrib. Že prej sem vedel, da bodo gozdne poti blatne, namočene in korenine spolzke. Vse to je posledica deževnega obdobja, ki postaja to poletje prava nadloga. No, takoj sem moral zagrabiti balanco in res močno pritisniti pedala. Kolesi sta se že takoj na začetku kar nakajkrat vrteli malo v prazno. Svoje so dodala še podrta drevesa in posledično sem moral dvakrat tudi stopiti s kolesa in ga porivati v klanec. Zaradi vlage v gozdu pa sem že po petnajstih minutah izgledal kot, da bi ravno prišel izpod tuša. Kmalu sem pribrcal na Toško čelo in se po makedamu zagnal naprej proti Topolu. Na Topolu sem imel kratek počitek in sem malo popil. Spustil sem po gozdni cesti mimo zapornice proti kmetiji Robež. Po res zanimivem gozdnem spustu, ko sem prišel pod strme terene, pa sem naletel na podrta drevesa in zabave je bilo konec. Sledilo je preskakovanje dreves s kolesom na rami in zatiganje goleni v špičaste štrleče veje. Nič kaj zabavno, priznam. Kmalu sem lahko zavil levo na travnate terene in prišel pred kmetijo Robež. Od tam sem nadaljeval naprej proti dolini potoka Setnice. Hiter spust in že sem tam. Oh, sedaj pa vzpon po strmi asfaltni cesti na Govejek. Sonce je posijalo ravno, ko sem fino zagrizel v klanec in kmalu sem sopihal kot pregreta lokomotiva. Vendar kot pravi stari dizel sem zanesljivo pribrcal na Govejk. Mize so bile vse zasedene in ljudje so uživali v neki čudni hrani. Jaz sem jo popihal mimo in nadaljeval po gozdni cesti, ki pod Toščem pelje do kmetij. Pri kmetiji sem zavil levo na Škofjeloško stran in se po hitrostnem spustu kjer nisem srečal nikogar znašel v dolini Hrastnice. Na avtobusnem postajališču sem se ustavil in se malo okrepčal s figami in lešniki. V nogah sem imel še kar nekaj dinamita, in čakal me je vzpon na Osolnik. S precej strmim vzponom sem opravil brez težav in kot bi mignil sem bil na kmečkem turizmu pod Osolnikom. Spustil sem se po cesti v Soro in kmalu zavil desno na planinsko pot, ki pelje v Ločnico. Uf, pot je bila strma, mokra in polna skal. Kar nakajkrat sem izvedel čuden manaver ustavljanja, ki je mejil na precej spektakularen padec. Na srečo sem se srečno ujel in v nadaljevanju vozil malo bolj previdno. V Ločnici pa sem bil že lepo zmatran in čakal me je še en vzpon na Topol. Naredil sem dva požirka napitka in že sem vrtel pedala v klanec. Na Topolu sem zavil levo in se preko Toškega čela spustil na Preval kjer sem zavil desno. Sledil je še ravninski del preko Stranske vasi in Vrhovcev, kjer me je pričakal še veter v prsa. Nekje v Rožni dolini sem bil že na rezervi, ampak še vedno z nekaj dinamita v nogah. Pritiskal sem prav do konca. Doma pa me je Mojca pričakala s slatnim kosilom in sledila je regeneracija. Nabralo se je 57 km in 1514 metrov vzpona. Svoje je dodal tudi precej razmočen teren zaradi katerega se moraš še toliko bolj matrati. Ampka sem maksimalno užival. 🙂

V zelenem gozdu Polhograjskih dolomitov.

Zaradi razmočenih poti je bilo kolo precej blatno. jaz pa tudi.

Naravne ovire na poti. Nimaš kaj kot kolo na ramo in čez.

Kam moram pa sedaj?

Res lepa okolica za kolesarjenje.

Na majhnem mostu nad deročo reko, ki bi me lahko vsak trenutek pogoltnila. 🙂

GPS sled.