La Palma: 9 dan – Centro de Servicios (kamp) – začetek Barranco de Angustias – taxi do EL Time – z avtobusom v Puntagordo. (21.03.2012)
Zbudila sva se v sončno jutro ob svitu. Medtem, ko sem čakal, da se iz šotora prikobaca Mojca je sonce že osijalo prve vrhove in bilo je kot v pravljici. Najprej sva pozajtrkovala in uživala v prebujanju narave. Sledilo je pospravljanje šotora in odhod. Ustavila sva se še pri reki kjer sva že na sončku uživala v prelepem jutru. Nazaj na izhodišče sva se vrnila po drugi poti in tako sklenila krožno pot znotraj nacionalnega parka. Na poti so naju je spremljal borov gozd in potočki, ki pritečejo z vrhov. Srečala pa sva tudi precej turistov, ki jih posebni taxi pripelje na Mirrador de Los Brecitos na višino 1030 metrov. Od tam je kakšno uro hoje do kampa. Po svoji stari navadi sva jo mimo Los Brecitos mahnila peš in se sama spustila do izhodišča. Gozd je počasi izginil in sonce je začelo močno nažigati. V precejšnji vročini sva se sprehajala mimo nasadov papaje, pomaranč in manga. Po kar napornem spustu po strmem terenu sva prišla do včerajšnjega izhodišča kjer sva poklicala taxi. V spremljavi ACDC, ki so kot kaže priljubljeni tudi na La Palmi smo se najprej dvignili iz soteske in se nato zopet spustili ter ponovno dvignili do najine postojanke El Time. Tukaj sva na terasi zopet užila radosti (kava, torte, pivo) in se še ravno v pravem trenutku odpravila do avtobusne postaje. Ravno je prihrumel bus in vkrcala sva se za via Puntagorda. V Puntagordi sva izstopila tam kjer je bila postaja. No, kamp pa je bil kakšnih 100 višinskih metrov in 2 kilometra oddaljen od postaje. Še malo hoje in končno kamp. Kamp deluje po ekoloških principih kar pomeni, da ima za stranišče latrino, elektriko pridobiva na sončne celice, tuši so leseni, voda se zbira v rezervoarjih, odpadke pa se zbira ločeno. Aja, pa cena za nočitev na osebo je 5 EUR. Poleg tega pa ima še luštno kuhinjico na prostem in kamin. Kje pa je trgovina? Ja trgovina pa je zopet nazaj dol in tako sva se zopet odpravila dol in nazaj gor. Zvečer sva si skuhala večerjo in najbrž mi ni treba poudarjati, da sva zaspala kot top.
Ob jutranjem svitu sem že lomastil naokoli. Mojca pač ne.
Zjutraj pa so na sporedu takoj čudoviti prizori.
Joj kako je bilo lepo.
Na poti pa najini prijatelji borovci.
Šibava naprej po lepem gozdu. V ozadju pečine.
Na poti so tudi lepi potočki, ki se zlivajo po skalah.
Ena najhujših parcel v Calderi.
Tukaj pa na veliko gojijo sadje.
Sprehod med sadnimi drevesi.
Papaja.
Puntagorda
Zopet gneča v kampu. 🙂
