Krožna pot po Bohinjskih gorah.
Koča pri slapu Savica – Komarča – Koča pri Triglavskih jezerih – Komna – Koča pri slapu Savica
Sončna nedelja in že pakiram nahrbtnik. Tokrat z Mojco. Pod vtisom Miheliča izberem Julijce. Zjutraj še ne veva, da bo to eden izmed izletov, ki se zaradi objektivnih razlogov spremeni v zanimivo dogodivščino. Med pakiranjem pozabim gamaše, ki so pozimi kar pomemben del opreme. To ugotovim pri Koči v Savici. Nič, malo bom imel mokro v čevljih kaj pa čem? Vuššš in že sopihava čez Komarčo. Na začetku popolnoma kopna, kasneje pa na nekaterih delih led in sneg malo oteži nadaljevanje. Ampak ni hudega in kaj kmalu sva pri Črnem jezeru. Pri odcepu za Komno je levo zavil najin predhodnik in gaz se konča. Super, do Koče pri Triglavskih jezerih bo treba na novo zgaziti. Pa začnimo. Stara mašina zasopiha, sklepi zacvilijo in kaj kmalu deluje kot nova. Hodiva čez gozd v popolni tišini, opazujeva ledene sveče, se srečava z gamsom in uživava. Kmalu sva pri Jezerih. Snega ni veliko, vendar niti pri enem koraku ne zdrži teže človeka, zato se ves čas vdira.To seveda pobere precej energije. Čeprav ni ravno hudo mraz se brez težav sprehodiva čez jezero. Pri koči pomalicava in uživava v miru ter tišini. Kaj kmalu ugotoviva, da je ura že skoraj 14h in da bo treba pohiteti. Velika Tičarica odpade. Odločiva se, da bova šla do Komne in se od tam spustila v dolino. Seveda še ne veva kaj naju čaka. Na poti do Komne pa na žalost samo smučina, ki še bolj zaplete korak. Noge nikakor ne moreš postaviti normalno in vsak korak je nekakšno lovljenje ravnotežja, obremenjevanje zapestij, gležnjev in kolkov. Počasi vseeno napredujeva skozi deželo hribčkov in dolinic in neštetokrat se povzpneva in spustiva. Vmes naju v lepem vremenu preseneti tudi malo snega in slika je idealna. Spodnji del hlač se mi spremeni v ledene gamaše in začenjam sumiti, da imam popolnoma mokre nogavice. Končno zagledava kočo in zdi se nama, da ni več daleč. Pokrajina dobi odtenek rdeče in dan se počasi poslavlja. Spust v dolino bo potekal ponoči, tu nimava kaj. Na srečo je pot v dolino široka, položna in varna ne? Ne! Pot je bila na nekaterih mestih precej poledenela in kot po jajcih sva se spuščala v dolino. Mojco napade strah, ki izvira iz krpice ledu, ki je lansko leto povzročila dvojni zlom noge in se ji lahko zahvali za 12 vijakov ter dve ploščici. Najina hitrost se res zmanjša in serpentine v soju polne lune počasi izginjajo za nama. Ob 18:30 sva pri avtu. Izmučena a zelo srečna ugotoviva, da sva hodila 9 ur in pol. Sezujem čevlje in ugotovim, da mi je med prsti skoraj zrasla plavalna kožica. Kaj hitro tudi ugotovim, da sem pozabil dodatne nogavice. Obrnem ključ in polna vtisov šibava proti Ljubljani.
Komarča in Mojca na zasneženi poti.
Jeklenice omogočijo varen prehod.
Črno jezero v senci in popolnoma poledenelo.
Naletela sva na ogromne sveče velikosti človeka.
Ja, manj je dreves več je snega. Še malo pa se bo pokazalo jezero.
Nekje se precej vdira.
Sprehod po jezeru na lastno odgovornost.
Čudoviti gorski motivi se ne nehajo.
Sonce enkrat je drugič ni.
Pri koči sva se malo posončila in okrepčala.
Ja tukaj sva pa že malo utrujena, Komna se kar noče pokazati.
Na komni pa tak prizor. UOOOO.
Ja včasih je treba tudi po temi dol.
