Obetal se je lep kolesarski dan.

Mojca si je že dolgo želela vožnje z vlakom. Zmenila sva se, da skombinirava kolo z vlakom. Odločila sva se, da odkolesariva v Novo mesto od koder se vrneva nazaj z vlakom. Doma sem na Garmin Connect zemljevidih narisal traso ter preučil teren. Ker sva nameravala pot prekolesariti z gorskimi kolesi je bilo pomembno, da je pot načrtovana tako, da večino časa voziva po naravi. V soboto zjutraj sva odrinila od doma in se takoj zapodila v okoliške klance. Najprej na Veliko Trebeljevo in naprej na Mali vrh. Od tam sva nadaljevala do vasi Leskovec od koder sva se spustila v Stično. Spust je potekal po čudoviti soteski Stiškega potoka kjer ne srečaš nikogar, kjer žubori voda, pojejo ptice in te grejejo sončni žarki. Ekspresno sva prispela v Stično. Od tam sva nadaljevala v smeri Hrastovega dola. Tam sva ob vaškem ribniku spoznala kako je nastala vas. V ribniku sva opazovala ribe in si poskušala predstavljati kako je vas izgledala na začetku. Nadaljevala sva s kolesarjenjem in se čez gozd povzpela do vasi Sela pri Šumberku. Od tam sva večinoma po gozdu nadaljevala do vasi Volčja jama. Sledil je kratek spust, nato pa strm vzpon med vinogradi v Liscu. Med vzponom so se nama v ozadju prikazovale Kamniško-Savinjske Alpe in postalo je malce bolj vroče. Prečila sva vinograde in se po gozdni poti spustila do Dobrave. Vmes sva malo zašla, ampak sva hitro našla pravo pot. Iz Dobrave sva nadaljevala v smeri Gornjega Ajdovca. Od vasi naprej sva zavila v gozd in pričel se je vzpon proti domu Frata. Za kratek čas sva se spustila in se znašla pri domu Frata. Čeprav nisva imela več veliko časa je napočil čas za kratek premor. Spila sva mrzlo pivo in se malo pogovorila z edinim gostom ter kuharjem. Bila sva prijetno presenečena nad res lepo lokacijo sredi gozda. Ob pogledu na uro sva ugotovila, da se nama hitro približuje ura odhoda in odpeketala sva jo proti Novemu mestu. Najprej malo spusta, nato spet vzpon in znašla sva se v vasi Suhor. Iz Suhorja sva se spustila po strmi cesti v dolino in prišla v Prečno. Od Prečne sva nadaljevala do želežnisške postaje v Novem mestu. Prispela sva 15 mint pred odhodom. Vlak je bil točen in še dobro, da se nisva kje zadržala dlje. Kolesi sva zataknila za nosilca v za kolesa prilagojenem vagonu in vožnja je minila mirno. Odpeljala sva se do glavne želežniške postaje v Ljubljani. Sledil je še obisk Sir Williams puba kjer sva odbila še enega za žejo. Sledilo je še 6 kilometrov vožnje do Polja, ki pa bi jo lahko prevozila tudi miže. Nabralo se je 83 km in 1600 metrov vzpona. Res lep dan. Z vlakom pa še kdaj 😉

Začetek hitrega spusta iz Leskovca v Stično.

Stari mlinar in propadli biznis.

Tukaj pa so malo bolj imoviti. Samostan Stična.

Nisem vedel, da je Blaž odprl pekarno. 😉

Zanimiv detajl.

Gnoj teče na vse strani. Stranski proizvod živilske industrije. Žaj je veliko bolj smrtonosen drugi, neviden – toplogredni plini.

Midva pa uživava na vzponih in spustih čez gozd.

Tudi malo bolj tehnični deli so se našli.

Sva že v vinogradih v Liscu.

In letiva skozi hosto.

Sova na veji. Ko sva jo prikolesarila mimo se je splašila in bila je res lepa. Žal še vedno negibna in nagačena krasi veliko domov in koč. Nekje pa jo imajo zaprto celo v kletki in so na to še posebej ponosni. Recimo v živalskem vrtu kjer starši tako radi vozijo svoje otroke, ki si lahko ogledajo klasične primere mučenja divjih živali. Divje živali pač sodijo v naravo.

Mojca in visoka drevesa na poti.

Na železniški postaji.

Na Obolnem.

Po sobotni turi v Goriških Brdih sva se odločila za eno domačo. Iz Polja sva čez Besnico odkolesarila na Veliko Trebeljevo. Od tam sva se spustila v vas Gozd-Reka. Spust po zmatranem makadamu naju je precej pretresel. Po precej odmaknjeni in lepi dolinici sva prispela do hiš, kjer sva zavila desno v smeri Obolnega. Začel se je strm in dolg klanec, ki je kar lep zalogaj. Med vzponom so se v ozadju odpirali čudoviti pogledi na Kamniško-Savinjske Alpe. Sčasoma sva le pribrcala do Obolnega. Sledil je še kratek vzpon po gozdni peš poti do travnika na vrhu. Na vrhu sva se na klpocah malo posončila in spočila. Gospod iz hiše radiomaterjev tik pod vrhom, nam je posodil daljnogled, in lahko sva si ogledala še gore in naravo v okolici. Sledil je spust nazaj čez travnik in gozd, nato pa sva zavila levo in začela s spustom po precej zmatranem makadamu/kolovozu, ki je prav tako utrpel precej škode med letošnjo zimo. Letelo je, in hitro sva bila pri boljši cesti/makadamu kjer sva zavila desno in se spustila do Malega vrha. Od tam pa sva po gozdnem kolovozu odkolesarila do makadama, ki iz Ravnega Brda pripelje na Javor. Na Javorju sva se precej razveselila asfalta kajti makadami in kolovozi so naredili že pecej škode na rokah in ramenskem obroču. Sledil je hitrostni spust v Podlipoglav. Čez Sadinjo vas sva odbrzela nazaj v Polje. Strinjala sva se, da gre za lepo in kar naporno turco v domačih koncih. Prekolesarila sva 54 kilometrov in se povzpela 1250 metrov.

Kamnolom ob poti.

Že brcava na Obolno.

Počitek na vrhu.

Pogled na Ojstrico.

Spust po šodrastem makadamu.

Tukaj je že bolje.

Iz Malega vrha pa malo v gozd.

Ki je naše največje bogastvo.

Čudovita pot po gozdu se kar ne neha.

Ob soči v Kanal ob Soči.

Zopet se je obetal lep vikend in čas je bil za novo kolesarsko turo. Tudi tokrat sva si za izhodišče izbrala Solkan. Najprej sva se po precej prometni avtocesti, ki je pokala po šivih odpeljala do Solkana. Na srečo v ta del Primorske zavije manj ljudi kot na morje. Bila je sobota in Solkan se je zdel precej živ. S težavo sva našla prosto parkirno mesto kjer sva pustila avto in se pripravila na kolesarjenje. Najprej sva prečila Sočo čez solkanski most, nato pa zavila levo na kolesarsko stezo. Gre za 9 kilometrov dolgo kolesarsko stezo, ki te ves čas ob Soči pripelje v Plave. Gre za res pohvale vreden projekt, ki kolesarjem onogoča prijazen in zanimiv prihod v Plave po levi strani Soče. Tako se izogneš prometni cesti na desni kjer avtomobili in kamioni precej hitro švigajo mimo kolesarja. Malce čudno je bilo le to, da nisva srečala prav veliko kolesarjev. Uživala sva v vožnji in hitro prišla v Plave. Nadaljevala sva z vožnjo čez vasi ob levem bregu Soče in opazovala kolosalne objekte, ki spadajo v kompleks Salonit Anhovo. Kmalu sva prišla v Kanal kjer sva naredila majhen krog. Usedla sva se v lokal s pogledom na stari del in most ter v miru spila kavico. Čakal naju je vzpon do vasi Lig. Po osvežitvi sva se zagnala v klanec. Bilo se je prijetno vzpenjati, saj je cesta ravno prav zavita in te pred soncem ves čas varujejo drevesa. Med vzponom mimo vasi Čolnica so se nama odprli razgledi proti zasneženim Julijcem. Še nakaj kilometrov in prispela sva v Lig. Nadaljevala sva po cesti proti vrhu Korade. Cesta je za kolesarjenje res prijetna. Ni prometa, na levo se odpirajo razgledi na Trnovsko planoto, na desno pa italijanske hribe in Matajur. Hitro sva bila pod vrhom kjer sva začela s spustom v Brda. Zavila sva ostro desno in začela s spustom po makadamu proti vasi Senik. Pred Senikom sva nadaljevala naravnost in se spustila v Kožbano. Sledil je spust s Kožbane in začelo se je vzpenjanje in spuščanje skozi vasi v Brdih. Najprej vzpon na Šlovrenc in spust do glavne ceste ter obisk gradu v Dobrovem. Nadaljevala sva proti Medani. Tudi Medana je na hribčku in zopet sva se spustila dol med vinograde in se dvignila v Vipolže. Sledil je kratek spust, nato pa tik pred mejo obrat v levo in vzpon na Dolnje in Gornje Cerovo. Za nama je bilo že kar nekaj kilometrov in vzponov in tako je vzpon na Gornje Cerovo na koncu izpadel kar zajeten zalogaj. Poleg poštene naklonine nama je direktno v glavo lepo zakurilo tudi sonce. Vzpon sva le premagala in končno je sledil odličen spust čez mejo v Gorico. V Gorici sva malo zaokrožila naokoli in se čez tunel odpeljala nazaj v Novo Gorico in naprej v Solkan. Za konec ture sva imela v mislih še pojedino v KuDobro. Gre za majhen lokal/bistro v bližini vasi Šmihel. Na najino presenečenje strežejo samo vegansko hrano. Bila sva kar malo v šoku, kajti to je vse prej kot nekaj normalnega v teh krajih/državi/celini/planetu… Večino gostov je padalcev, ki pristajajo na travniku pred lokalom. Poletijo pa nad Lijakom. Prihajajo iz vse Evrope, kajti na tem mestu naj bi bila ugodna termika, ki sploh v spomladanskih mesecih omogoča ugodno jadranje po zraku. Vsa navdušena sva pojedla kosilo, spila pivo in bil je res nenavaden občutek. V vseh letih, ko sva vegetarijanca in kasneje vegana sva se nekako navadila izogibati gostiln in drugih prehrambenih obratov. No, končno sva lahko bila brez skrbi kaj bova pojedla. Res pohvalno. Upam, da se ideja obdrži. Res vse pohvale za pogum in drznost dekletoma, ki sta se lotili tega posla. S polnimi želodčki in nasmehom na obrazu sva se odpeljala domov in popadala v posteljo. Za nama je bila res lepa turca. 71 km in 1600 metrov vzpona.

Kolesarska steza iz Solkana v Plave.

V Kanalu ob Soči na kavici.

Ostanki zgodovine.

Ogromni objekti na poti.

Vzpon do vasi Lig.

Pogled na Julijce.

Čudovita cesta, ki pripelje pod vrh Korade.

Razgledi na našo stran.

Razgledi na Italijansko stran.

Spust v Brda.

Zgornji del spusta v Brda poteka po makadamu.

Graščakinja Mojca.

Lepo vreme in razgledi = uživaško kolesarjenje.

Eden izmed vzponov v Brdih.

Malicava v KuDobro. Mnjam. Brez panike, da se kje prikaže truplo.