Grapa, ki se spušča z grebena med Novim vrhom in Raskovcem.

Nad vasico Rut lahko zagledate grapo.

Med tednom pokličem Matjaža in ga malo povprašam kako je in ali bo kaj smučal. Zmenila sva se za nedeljo in upal sem, da mu bo uspelo. Rečeno, storjeno. Danes se zbudim ob kruti zgodnji uri, ki kaže 4:40. V popolni temi naložim opremo in že drvim na Gorenjsko. Poberem Matjaža in po ovinkasti cesti drviva proti Baški grapi. Matjaž je izvedel, da so razmere za smučanje v grapah nad Rutom dobre in se odloči za Jakarjev pesek. Sicer naju malo gloda dvom glede zadostne količine snega ampak upava na najboljše. Nad Rutom se odpeljeva do gozdne rampe. Od tam nadaljujeva v gozd s smučmi na nahrbtniku naravnost v klanec. Kakšnih 300 metrov višje končno naletiva na sneg in kmalu si nadaneva dereze in v roke zagrabiva cepin. Sonce je začelo neusmiljno pripekati in pod čelado mi začenja curljati. Tempo sva imela kar prijeten, malo me je le bolel še vedno zatečen gleženj. Snega je vse več in višje kot sva bolj nama gre na smeh. Kmalu sva na vrhu kjer uživava v razgledih. Preoblečem si popolnoma preznojeno majico. Malo se okrepčava in klepetava. Sonce postaja vse močnejše in odločiva se, da bo potrebno odsmučati v dolino. Smuka je v zgornjem delu popolnoma nora. Uživava in si oba želiva, da bi se grapa lahko podaljšala. V spodnjem delu pa se malo zoža, snega je manj in potrebno je malo smučarske telovadbe. Izvedem tudi manjši preval v moker sneg saj se mi v zavojih že malo udira. Sledi še malo glajenja snežnih kep v stari plazovini in lomastenja med vejami. Prav na koncu pa me tura nagradi še z nekaj odličnimi zavoji. Snameva smuči in se še enkrat “pomartinčkava” na soncu ter uživava v gorskem miru. Sledi spust po gozdu do avta in odhod nazaj v Ljubljano. Tokrat na srečo sončno. Doma mi Matjaž pošlje podatke o grapi Jakarjev pesek, ki jih dobi na strani Primorske stene. Ob prihodu domov me pričaka Mojca. A si za kakšen sprehod z menoj na Rožnik? In že hitiva na Rožnik…

Zima???

Strm del grape.

Pod vrhom. Še malo.

Matjaž pozira.

Tik pod vrhom.

Pod čelado je res vroče. Foto:Matjaž

Kakšni razgledi in vreme. Čudovito. Foto:Matjaž

Julijci so lepo zaliti. Vsaj v višjih delih.

Matjaž se je spustil po grapi navzdol. Odlična smuka v zgornjem delu.

Smuka je res fantastična. Foto:Matjaž

Tukaj pa se malo zoža in snega je manj. Sledi telovadba.

Poskok, hop, hop… Foto: Matjaž

Zadebeljen gleženj po zvinu.

Zadnje čase pa se res bolj malo dogaja. V decembru sem močno povečal svojo tekaško kilometrino in odtekel nekaj res kvalitetnih in tudi napornih tekov. Kar nekaj intervalnih večernih tekov na, in okoli Ljubljanskega gradu, napornih gorskih tekov na Krim, Grmado, Tošč, Rašico in ostalih okoliških kucljev. Prav tako sem odtekel nekaj dolgih tekov v razdalji 22 km kjer sem dodal še od 300 do 400 metrov višinske razlike. Po treh mesecih resnega teka sem takoj začutil, da so na tekih utrujene predvsem mišice trupa. V drugi polovici novembra sem se odločil, da moram nujno zopet obiskati fitnes in ojačati predvsem mišične skupine, ki so pri teku najbolj obremenjene. V kolikor ne veste katero mišične skupine so tiste, ki bi jih morali trenirati si lahko malo bolj podrobno ogledate tale prispevek.Težava je ta, da veliko tekačev veliko teče, zanemari pa prav trening za mišice. Tudi sam sem med tistimi, ki z leti opažam hitro upešanje in zmanjševanje mišične mase. Zaradi rednih športnih aktivnosti so tako veliko bolj obremenjeni sklepi in kite. Ves čas mojega decemberskega treninga sem razmišljal kako mi moje odlašanje tudi tokrat ne bo ravno prizaneslo. In glej ga zlomka. V predzadnjem dnevu leta 2013 sem tekel na Orle. Razmere so bile zopet najhujše možne. Listje, korenine, dež, razmočen teren. V trenutko, ko so moje misli odtavale neznano kam in je moja pozornost padla, sem stopil na korenino in obrnilo mi je gleženj. Počilo je pošteno in v trenutku sem bil moker od strahu. Ustrašil sem se najhujšega, a v trenutku dojel, da gre na srečo le za zvin. Počasi sem “prikrancljal” do avta in se odpeljal domov. Sledila je terapija led in počitek. Za novo leto sem pri Blažu in Martini dodal še terapijo “veliko piva” in gleženj se je dobro odzval. Takoj sem vplačal fitnes karto in začel z vajami. Sledilo je vsesplošno mišično vnetje. Na srečo, ne prehudo ker sem iz dolgoletnih izkušenj trening prilagodil trenutnemu stanju in je vnetje ostalo v območju normalnega. Nemogoče pa je v teh dneh predvsem vreme. V četrtek sem ga imel dosti in prijavil sem se na Tečaj varstva pred snežnimi plazovi v organizaciji GRS Tržič na Zelenici. Včeraj sem se iz Ljubelja izstrelil na Zelenico. Najprej sem razmišljal, da bi odšel s smučmi a sem zaradi res slabe napovedi to misel opustil. Hoja v hrib mi je res dobro dela in hitro sem bil v domu na Zelenici. Tečaj je bil zanimiv in poučen in dobro sem obnovil svoje znanje o plazovih. Tečaj je bil razdeljen na teoretično predavanje in praktično delo na terenu. Ves čas trajanja praktičnega dela zunaj nas je pošteno pral dež. Ne glede na dež smo program izvedli v celoti in se marsikaj naučili. Sledilo je kosilo in spust na Ljubelj. Med spustom je močno deževalo in pihalo. Na žalost so se ta dan odločili tudi za organizacijo turno-smučarske tekme. Šlo je za državno prvenstvo v vzponu. Imeli so porazne razmere saj se je proga spremenila v snežno-vodno brozgo. Sedaj čakam, da se mi gleženj popolnoma pozdravi nato pa upam, da bom v naslednjih tednih lahko odmučal kakšno lepo turo. Z okrepljenimi mišicami trupa in rok. 🙂