Drevesa ogrožajo sprehajalce v Tivoliju.

Danes sva se z Mojco sprehodila čez Tivoli, Mostec in Rožnik. Na nekaterih veličastnih, debelih in čudovitih drevesih sem opazil napis “To drevo je označeno za posek, ker zaradi zmanjšane stabilnosti ogroža obiskovalce”. Malce sem bil začuden, nato pa sem bolje pogledal. Kar sem videl me je popolnoma presenetilo. Drevo je v nekem trenutku začelo iztegovati veje in malo je manjkalo pa bi zagrabilo starko, ki se je sprehajala s psom. Tekača ki je pritekel mimo je drevo ves čas opazovalo in le dobri refleksi tekača so preprečili najhujše. Drevo je namreč z vso silo hotelo brcniti tekača v mednožje. Še sreča, da mu je uspelo odskočiti. V naslednjem trenutku pa je z enim zamahom rjavega kokršpanjela spremenilo v majhen kupček gmote. Ubogi lastnik psa, ki mu verjetno ni več živeti ni vedel kaj narediti. Upam, da se bo pobral in nadaljeval z življenjem. Drevesa niso več stabilna in čas je da jih posekamo. Posekajmo rajši vse, da ne bomo več ogroženi. Iz njih lahko recimo zgradimo mostove.

Hribolazenje po črnogorskem delu Prokletij. Od 23.08. do 26.08. 2012

Po treh dneh Durmitorja sva se odločila, da nadaljujeva pot proti Prokletijam. Prokletije sva želela obiskati že nekaj let nazaj, a nama je tako kot ponavadi zmanjkalo časa. Tokrat sva bila odločena, da se morava spoznati s čudovitim gorovjem na meji z Albanijo. Prokletije že s svojim imenom sporočajo, da gre za gore kjer ni heca. Marsikdo je že za vedno ostal tam, ker je podcenil te čudovite ampak vseeno zahtevne gore. Iz Žabljaka sva se odpeljala do Kolašina in nato proti Andrijevici ter naprej do Plava. V Plavu je temperatura zunaj že tako narasla, da sva dihala na škrge.Kmalu sva prispela v Gusinje. Tiste dni, pa so očitno imeli nekakšne težave s komunalo. Vsi so se sicer o tem pogovarjali, vendar nihče ni omenil v čem je problem. Vendar posledice “težav” so bile vidno vsepovsod. Tisti, ki so že kdaj potovali po tem delu Balkana seveda vedo o čem govorim. No, tokrat pa je bilo zaradi težav s komunalo še precej hujše. Naokrog so ležale smeti, nekateri kontejnerji so goreli, reke zasmetene… vse skupaj je izgledalo kot na nekem bojnem polju. Ob prihodu v Gusinje sva zgrešila cesto in zavila v dolino Ropojana namesto v Grbaje. Po 2 ali treh kilometrih sva prispela do čudovite gorske reke Grlja, ki jo lahko primerjam recimo s Sočo. Priteče izpod čudovitih gora in se vije naprej v dolino. Tam pa res popoln šok. V vodi smeti, vreče, pralni stroji…Takoj nama je bilo jasno, da se bo ta svinjarija končala točno tam kjer se bo končalo tudi poseljeno območje. Vročina je neusmiljeno žgala in po pogovoru z lokalci sva obrnila ter se odpeljala nazaj v Gusinje. Tam sva tokrat zadela edino preostalo cesto in se kmalu znašla v dolini Grbaje. Ob izstopu iz avta naju je zadela res grozna vročina. Ura je bila okoli 14h in res pravi čas za prihod. Dolgo sva mislila, da je vroče v avtu vendar je bilo v avtu dejansko še kar normalno. Nastanila sva se v eko turizmu Grebaje kjer sva najela sobo in kopalnico v hišici opremljeni v starem slogu. Naj vas beseda Eko ne zavede kajti v črni Gori jo uporabjajo bolj v smislu “domače”. Soba v spodnjem delu hiše je vdelno zakopana v zemljo in posledično je znotraj bilo prav hladno. Tako hladno, da sva se morala ob popoldanskem dremežu, ko je bilo zunaj 34 stopinj še pokriti. Ja, počitek pa sva nujno potrebovala po tem, ko sva se odločila poskusiti lokalno specialiteto Kačamak (polento) in kislo mleko. Vsak je pojedel svojo porcijo Kačamaka (polenta s sirom) in še porcijo kislega mleka. Po tem obroku nama ni preostalo drugega kot, da padeva v posteljo in telesu omogočiva, da v miru prebavi vse skupaj. Po počitku sva se odločila, da morava malo na sprehod po dolini, da si ogledava vršace v okolici in narediva načrt za drugi dan. Še vedno je bilo peklensko vroče in na koncu doline sva se v družbi krave in telet v senci hladila ter kovala načrte. Bila sva navdušena nad mirom in lepoto narave v dolini. Vedela sva, da se v višavah skrivajo še lepši biseri. Odločila sva se, da se zjutraj odpraviva na vrh Italijanka. Zvečer sva se vrnila nazaj, opazovala mesečino, brala in kmalu začela v sanjah potovati naokoli.

Pogled na vršace okoli doline v ozadju. Zaradi požarov in zelo vročega ozračja vidljivost tiste dni ni bila najbojša.

Eko katun Grebaje in hišice v katerih si lahko najamete sobo z razgledom na Prokletije

Kačamak s sirom in kislo mleko. Vsekakor edino kar ti preostane, če ne ješ mesa in rib. Huda porcija in res domača roba.

Kam pa jutri. Hmmm koliko smeri, koliko vrhov.

Malo sva tudi poplezala na veliko skalo in ustvarjala figure.

Danes po zajtrku je sonček pokukal iza oblakov in odločila sva se, da zajahava kolo in se odpraviva na kolesarski izlet v Polhograjce. Čez Podutik in Preval sva se spustila v Šujico in šibala naprej v Polhov Gradec. Od tam sva se po dolini potoka Velika Božna povzpela do gasilskega doma kjer sva zavila levo. Skozi mirno dolinico sva sledila potoku in se pod Sivko povzpela na obronke polhograjskega hribovja od koder sva že lahko opazovala Blegoš. Nadaljevala sva naprej na Pasjo Ravan kjer sva se malo okrepčala. Ob cesti sva opazila ogromno gob in tudi gobarje, ki zopet veselo polnijo svoje avtomobile. Brez občutka za zmernost potrgajo in poberejo vse kar je možno pobrati. Spustila sva se do Črnega Vrha in naprej proti Polhovem Gradcu. No, na tej cesti pa sva doživela neljub dogodek. Nasproti naju je pripeljal “model” v sivem golfu II, ki ga je na ovinkih metalo skoraj s ceste. Malo pred nama pa mu je zadnji del avta celo odneslo na sredo ceste. Pogled šoferja je izdajal ogromne popite količine alkohola in mislim, da naju sploh ni registriral. Lahko bi se znašla pod kolesi, pa se mi zdi, da model sploh ne bi opazil. Med spustom proti Polhovem Gradcu pa sva prišla na malo nenavadno idejo. Odločila sva se, da se povzpneva po peš poti čez Mačkov graben do Turistične kmetije na Gonteh. Pot je tako strma in najini kolesi tako neprimerni za take podvige, da sva velik del poti kolesi kar porivala pred seboj. Čeprav je ta pot najina najljubša za na Grmado pa sva se tako povzpela prvič. Od Gont je sledil samo še spust do Legastje kjer sva pojedla gobovo juho in žgance ter jo pred temo ucrla domov. Bil je res lep dan in upam, da jih bo v tej jeseni še več takih. Nabralo se je 87 km po hribcih in dolinah.

Kmalu po tem, ko sva zapustila glavne ceste so se začeli pravi klanci na lokalnih cesticah.

Tukaj se že vidi Blegoš, ki pa je bil žal v megli.

Končno sva prispela na Pasjo Ravan in čas je bil za okrepčilo.

Naredilo se je lepo vreme in uživala sva v spustu.

Aha tukaj ga je bilo pa treba zriniti v klanec.

Prihod na Gonte in konec rinjenja.

Tega pa sva srečala pri Legastji. Res je lušten.