Jajce – Mostar – Tjentište. Na poti v planine Balkana.
Letos sva se odločila, da zopet obiščeva nama ljube gore na Balkanu. Odločila sva se, da se najprej napotiva na Bosansko-Črnogorsko mejo v nacionalni park Sutjeska. Od tam sva pot nadaljevala proti Prokletijam na meji z Albanijo in se vmes še za 3 dni ustavila v Durmitorju. Potovanje sva zaključila na morju. Teden dni sva kampirala na Hvaru in uživala v soncu in morju. Na poti sva prehodila mnogo vrhov in dolin ter se imela čudovito. Malce nevšečnosti nama je povzročala le vročina, ki je bila kakšen dan že povsem nemogoča. Drugače pa sva imela srečo z zdravjem in vremenom in res sva izkoristila čas, ki sva ga preživela v planinah in na morju.
Najprej sva se ustavila v mestu Jajce v Bosni. Vsi bivši državljani Jugoslavije se ga spomnimo kot kraj kjer je potekalo prvo zasedanje Avnoja. Nekaj kilometrov iz Jajca se ob Plivskem jezeru nahaja auto kamp, ki ob najinem prihodu ni bil pretirano zaseden. Tam sva dvakrat prespala in se peš odpravila do Jajca. Zaradi min, ki so še vedno položene naokroh po planinah nisva preizkušala sreče in sva ostala bolj v dolini. V kampu sva počivala, brala in se naokrog vozila s kolesom tandem. Najprej sem se lotil Ivana Cankarja in bil povsem šokiran, ko sem dojel kakšen mojster besede je bil Ivan. Nazadnje sem ga bral v srednji šoli, ko me je zanimalo vse prej kot to. Skratka, Ivan Cankar je bil car. Njegovo novelo Križ na Gori sem prebral z užitkom in res noro, kako aktualna je še vedno tema novele, čeprav je vmes minilo 100 let. Kamp je drugače odlično urejen, čist in res pravo mesto za počitek. Pot sva nadaljevala do Mostarja. Za urico sva skočila v staro mestno jedro, ki je doživelo invazijo turistov z morske obale. V starem središču se je trlo Rusov, Poljakov, Čehov, Izraelcov, Nemcev…, ki brezglavo tekajo za svojim vodičem in čakajo trenutek, ko bodo v svoje želodce lahko zabasali kakšnega jagenčka ali telička. Popila sva kavico, jaz sem pojedel odlično baklavo, malo sva se še razgledala in kmalu zapustila horde turistov. Zavila sva na višjo nadmorsko višino. Namenjena sva bila v Tjentište.
Počitek v kampu Plivsko jezero
Mojca uživa ob vodi.
Morala sva vsaj malo v hrib.
Na obzidju trdnjave v Jajcu.
Lep prizor v mestu. na žalost ga malo skazijo kakšne plastenke in podobne nevšečnosti, ki ležijo naokoli.
Mojca v Mostarju.
Čudovit stari del mesta.
Popoldan sva prispela do hotela Mladost, ki je tipični socialistični hotel iz obdobja Tita. Kasneje sva odšla do spomenika padlim borcem v ofenzivi leta 1944. Zvečer sva prvič doživela kako vegeterianec naroča hrano v Bosni ali drugače povedano, kako težko kaj pametnega poje. No na koncu sva zobala pomfri in šobsko solato ter pospravila palačinke s čokolado. Pri receptorju sva dobila nekakšen zemljevid na katerem nama je označil eno od poti po kateri se zaradi min še vedno ne sme hoditi. Zanimivo. Odšla sva v sobo in pogreznil sem se v dogodivščine Matevža Lenarčiča v Patagoniji. Čeprav ga večina pozna kot neustrašnega pilota pa je bil včasih tudi odličen alpinist.
Aha tukaj pa iz avta že lahko vidiva gore.
Ogromni bazen vode, ki naj bi deloval kot kopališče.
Mojca in ogromni spomenik padlim borcem.
