Struška (Veliki vrh),1944 m

Na prostranstvih Struške.

V četrtek, dan pred silvestrovim sem Mojco pustil samo doma (malo več o njenem stanju po poškodbi bom spregovoril naslednjič) in se odpravil na Struško. Pridružil se mi je Marjan, vedno željan planinskih lepot in čudes. Obetalo se je čudovito vreme in prelep dan. Struška je manjše pogorje na meji s sosedno Avstrijo v Karavankah.Odpeljala sva se do Javorniškega rovta nad Jesenicami in se po navodilih Vladimirja Habjana odpravila na krožno pot. Uživala sva v lepotah Karavank, napolnila zaloge vitamina D, se enkrat tudi malo izgubila.  Struška je v snegu resnično lep izlet z razgledi na Julijce in Karavanke. Med spustom do Belske planine je Marjan s svojim odrsavanjem po snegu zabaval planince na klopci pri bajti. Le ti so ugibali kdaj ga bo končno spodneslo (seveda niso vedeli, da ima v nahrbtniku tudi dereze, ki se mu jih ne da obuti). Drsenje je bilo posledica neprimernih planinskih čevljev, ki jih je imel obute. Tudi kasneje na poti kjer sva zašla je imel veliko težav s spodrsavanjem in to ga je dokončno izučilo (moji nasveti ga pač niso uspeli premakniti), da si mora nabaviti primerne planinske čevlje za hojo v gorah pozimi.Vzpon je trajal 2 uri in dvajset minut, spust pa zaradi mojih avanturističnih vložkov  3 ure in pol.

[Show slideshow]