No počasi sva se poslovila od Makedonskih naravnih lepot ter se napotila proti Črni Gori. Nevedna popotnika sva se napotila preko Kosova, ki je sedaj normalno samostojna država. Ob vstopu v Kosovo mi je kosovski carinik v angleščini prijazno razložil, da zelena karta ne velja in, da si moram omisliti njihovo zavarovanja ali pa obrniti. Kaj sva mogla kot, da sva za nekaj urno vožnjo kupila zavarovanje, ki je stalo 50 EUR. Hudo ! No pa gremo naprej proti Črni Gori. Napaka. Pred Črno Goro je še ozek pas Srbije. Čeprav se nama je zdelo čudno, da je meja močno zastražena in da se tam nahajajo vse možne narodnosti v vojaških uniformah sva pogumno “pičila” čez mejo. Na srbski strani pa presenečenje. Mladi policaj, ki mu je na vsake nekaj sekund obraz močno trznil mi je zagotavljal, da sva ilegalno vstopila v državo in nekaj klobasal o “štempljih” v potnem listu. No po nekaj minutah pregovarjanja je postalo vroče (po tem, ko sem obogaten z balkanskimi metodami iz prejšnjih potovanj poskušal podkupiti policaja) in zagrozil mi je s sodnikom in kaznijo ter se začel z najinimi potnimi listi nevarno odmikati od avta. Hitro sem obrnil avto, pograbil potne liste, se lepo zahvalil “mežikajoćemu” policaju in že sva drvela proti črnogorski meji in morala prevoziti dodatnih 100 km po kosovskih vaseh. HALO, ko bi to vedela prej ! Razumem Srbe, da so močno jezni vendar jaz res nimam nič pri tem. Tako Makedoniji kot Srbiji pa napovedujem še veliko problemov s krčenjem ozemlja. Žal so nadaljni konflikti v zraku. Upam, da se motim. No v večernih urah sva pridrvela v Žabljak in se utaborila v majhni hišici ( apartmaju ). Drugi dan sva malce počivala in se sprehajala ob Crnem jezeru, ki je čudovito. Zaradi slabega vremena je bilo malo turistov in v miru sva se sprehajala in načrtovala najine nove podvige v planinah. Več v drugem delu.

Crno Jezero, v ozadju levo Savin Kuk, desno Međed. YEAH !!!!!!!! Zemo, kakva priroda !

Najino planinsko popotovanje sva nadaljevala na Šar planini v zahodni Makedoniji. Nastanila sva se v legendarnem hotelu Teteks, ki lahko sprejme 80 ljudi. No v času, ko sva prišla sva bila edina gosta. Morda je imel na to nekaj vpliva tudi dež, ki je padal vsak dan. Dva dni sva se malce sprehajala naokoli in preizkušala prepustnost najine opreme. Tretji dan pa sva izkoristila jutranje izboljšanje in ob 5:00 krenila proti Titovemu vrhu. Ob 8:15 sva bila na vrhu in kar hitro sva pospešeno odbrzela nazaj. Na vrhu je bilo resnično mraz kar dokazuje tudi zeledenela voda. Na poti sva lahko opazovala planinske koze, ki so se pasle in lovile po prepadih planine. Pot je tehnično nezahtevna in nam ( v primeru lepega vremena ) postreže s čudovitimi razgledi. Iz smučarskega središča Popova Šapka do vrha in nazaj boste porabili cca. 7 – 8 ur. V kolikor se odpravljate sami ali v paru velja opozorilo, da se ne približujte čredam ovac. Najbolje se jim je izogniti, kajti največkrat jih varuje trop ogromnih psov ( šarplaninci in mešanci ), ki zvesto varujejo ovce pred potepuškimi psi. Zgodilo pa se nama je tudi to, da naju je na sprehodu po Popovi Šapki zaustavil trop 12 potepuških psov, ki postajajo velik problem. Ljudje si priskrbijo psa in potem, ko ugotovijo, da je z njim veliko dela ga pripeljejo v planine in pustijo tam. Pristojne službe pa se seveda ne zganejo ( kdor je že bil v Makedoniji bo razumel ).

[Show slideshow]

Po dolgem času sva se z Meto in Gašperjem končno uspela dogovoriti za plezanje v Čolnišču. Bila sta zelo prijazna do dveh začetnikov, ki jima 5b predstavlja totalno avanturo in navije roke do konca in naprej. No, bila sva vztrajna in uspelo nama je celo nekaj preplezati. Gašper me je v zadnji smeri nagradil z vlečenjem po štriku navzgor, kajti pozabila sva izpeti komplete. Rezultat te delovne akcije so bile popolnoma zmatrane roke naslednjih 3 dni. Na koncu nas je po stari poletni navadi ujela ploha. Na poti nazaj smo se nagradili s slastnimi krofi na Trojanah.