Ob slabi vremenski napovedi sva zopet vstala ob 4:45 zjutraj in nebo je delovalo precej neobetajoče. Vseeno sva popila kavo in se izstrelila mimo Crnega jezera po poti do Lokvic. Pri Inđini Dolovi sva zavila desno na pot, ki pelje proti Obli glavi in Ledeni Pećini. Pot se postopoma vzpenja čez Korita. Počasi sva prišla do Oble glave, ki pod svojo čeljustjo skriva Ledeno Pećino. Na žalost je bil vhod jame še zasut s snegom in vzela sva si samo 15 minut počitka za slasten zajtrk (kruh in sir). Hitro sva nadaljevala in se približevala Bobotu. Oblaki so pričeli groziti in še bolj sva pospešila. Z reaktivnim pogonom sva preko snežišča prispela na preval pod Bobotom. Tam sva srečala veliko skupino planincev iz Bosne, ki so prišli na preval iz druge strani. Skupaj smo se povzpeli na vrh. Druga večja skupina je zaostala in povsem neprimerno opremljena tudi zašla s poti. Na vrhu slikca in že letiva v dolino. Pri spustu rešiva drugo skupino planincev, ko jim pokaževa pravo pot. Dva izmed njih sta že bila v skalah kar bi se lahko končalo precej klavrno. Oblaki nam že kažejo zobe in na prevalu si zaradi lažjega spusta in varnosti natakneva dereze. Na koncu snežišča srečava dva planinca, ki se v športnih copatih za košarko želita povzpeti na Bobota. Prijazno jim razloživa, da bosta imela težave in da to ni najbolj pametno, vendar z nasmeškom nadaljujeta pot. Kakor kdo hoče, si rečeva in “letiva” naprej. Na poti zavijeva desno in se začneva spuščati proti jezeru na Lokvicah in še preden prispeva v planinsko zatočišče začne deževati. V dežju se počasi in zelo utrujena vrneva v najino hiško v kampu Razvršje. Tura je trajala od 9-10 ur. BOBO IMAVA TE!

[Show slideshow]

Objavljam sliko čudovitega jurčka, ki sva ga nabrala na sobotnem gobarjenju v okolici Slovenije (:  Gobarjenje priporočam kot odlično rekreacijo na svežem zraku. Upoštevajte pa prosim pravila in ne upostošite gozda. Tiste gobe, ki ne poznate, pustite pri miru in ne pretiravajte s količinami. Gobe so pomemben del gozda in naj to tudi ostanejo.

Sliko posvečam Julki, ki je navdušena gobarka. Prepričan sem, da je nabrala že veliko takih.

Drugi dan sva vstala ob 4:45 in po dobri, močni črni kavi in okusnem zajtrku odbrzela proti vrhovom Durmitorja. Vremenska napoved je bila slaba in zavedala sva se, da morava pohiteti. Krenila sva mimo Crnega jezera do Lokvic. Od Lokvic sva se povzpela na Međed. Međed je gora, ki ponuja čodovite poglede na Crno jezero in celoten Durmitor. Pot po grebenu Međeda pa je precej izpostavljena in jo priporočam samo izkušenim gornikom brez vrtoglavice. Midva sva se povzpela do Severnega vrha nato pa obrnila in se povzpela še na Terzin Bogaz v bližini. Na vrhu sva pomalicala nekaj suhih marelic in začela ugotavjati, da vreme ne bo več dolgo zdržalo. Odpravila sva se navzdol proti alpskemu bivaku, ki se nahaja pod stenami gorovja Šljeme. Do bivaka sva morala prečiti še snežišče, ki pa zaradi južnega snega ni bilo nevarno. Ogledala sva si bivak in nekaj trenutkov zatem naju je že začelo prati. Od bivaka sva se spustila po drugi strani Međeda čez Strugo v dolino do Crnega jezera. Čas hoje: 6-7 ur.
Za hribolazenje po Črni Gori vsekakor priporočam knjigo The Mountains of Montenegro, ki jo je napisal Rudolf Abraham. Opisi poti so odlični in zelo natančni. Po zatrjevanju najinega gostitelja je Rudolf odličen gornik, ki lahko popije ogromne količine rakije. JUHAAA !

[Show slideshow]