Po počitku v hotelu Romantica sva se odločila, da se peš napotiva naprej v Los Sauces, ki nekaj ur oddaljeno mesto. Najprej sva se napotila do največjega vodnega zbiralnika na La Palmi. Od tam sva ubrala (napačno) pot, ki je vodila direktno v nižje ležeči Los Sauces. Težava je bila v tem, da pot, ki kasneje postane cesta še ni slišala za ovinke in potrebno je bilo zopet vključiti zavore v kolenih. V trenutku, ko sva se že precej približala mestu Los Sauces pa nama je pot presekala soteska, ki je pomenila zopet že znano mantro “najprej dol, potem pa gor”. Skozi nasade banan sva se dvignila nad sotesko in po treh urah in petnajstih minutah sva bila na cilju. V mestu sva ugotovila, da obstaja samo en penzion(sobe) nad barom El Drago. H Dragotu torej. Dobila sva sobo s tušem nad barom El Drago. Preostanek dneva sva preživela v majhnem mestecu ob opazovanju lokalnega prebivalstva, srkanju kavice, piva, gricklanju ali že kar grizenju čokolade, pistacij kruha, vode… Vmes sva se tudi odpeljala na vožnjo z avtobusom do Puntalane kjer sva spila kavico. Dan je hitro minil in zvečer sva se precej zmahana vrnila v sobo. Bil je petek in dogajanje v baru je bilo pestro. Kaj čmo, čepke v ušesa in zaspala sva kot ubita. V sanjah sva se v čudovitem gozdu skozi vodne tunele sprehajala naokoli. Aja, ne to naju je v resnici čakalo naslednji dan. Los Tilos here we come.

Zbirališče vode v Barloventu. Gre za največje zbirališče vode na La Palmi.

Napredujeva proti Los Sauces. Joj spet bo treba dol in potem gor.

Strma seta in terasasti vrtovi. Kolena cvilijo.

Šibava dol proti Los Sauces.

Še malo pa bodo iz cveta nastale banane.

Ko sezuješ gojzarje je pa štala.

Gostje v Dragotu pa lepo malicajo.

V ozadju pa hribi.

Večerno posedanje v parku.

Dolgi kilometri poti in strmi klanci so zahtevali svoj davek. Počasi sva začela čutiti kolena, ki bila res obremenjena in po bolečinah sodeč se nama je bližalo vnetje patelarne tetive. Kmalu po tem, ko sva zapustila kamp La Rosa naju je čakala soteska Izcagua v katero sva se morala spustiti po strmi poti. Takoj sva začutila bolečino pod pogačico in zdelo se nama je, da danes ne bo možno prav dolgo hoditi. Kljub temu sva lepo napredovala in prišla v naselje Las Tricias, kjer uspeva drevo Drago, ki je nekakšna lokalna znamenitost. Začela sva se spuščati proti morju in kmalu naletela na Cuevas ali po domače jame v katerih so živeli prvotni prebivalci Kanarskih otokov imenovani Guanches. Preden so prišli Španci in jih vse poklali ter zasužnjili so naseljevali Kanarske otoke in bili organizirani v nekakšnih manjših kraljestvih. Zadnja dva otoka, ki so ju Španci osvojili, sta bila La Palma in Tenerife. Razlog za najdaljši upor so bile ravno visoke gore, ki so nudile zatočišče staroselcem pred napadi španske vojske. Staro ime za La Palmo je bilo Benahoare. Okoli zapuščenih jam so si ljudje uredili majhne hišice/prebivališča, ki služijo kot dom oziroma vikendi. Midva sva nadaljevala pot in se morala zopet spustiti in dvigniti preko vsaj dveh sotesk in, ko sva počivala v borovem gozdu sva ugotovila, da bo verjetno potrebno kmalu narediti kakšen bolj konkreten počitek. Hodila sva še kakšno uro in pol in prišla v Santo Domingo de Garafia. Tukaj je padla odločitev, da se z avtobusom odpeljeva v Barlovento kjer si poiščeva prenočišče in se odpočijeva. Sledila je res zanimiva vožnja z mini avtobusom, ki je potekala po ozkih cesticah v naseljih in včasih precej pri robovih prepadov.No v Barloventu sva ugotovila, da obstaja le en hotel, ki je oddaljen sto višinskih metrov višje in dva kilometra naprej od avtobusne postaje. Odpeketala sva do hotela Romantica. Romantica je bil klasičen hotel višje kategorije s fitnesom, bazenom, natakarji v oblekcah, veliko Nemcev in restavracijo. Midva sva ga uporabila predvsem za to, da sva se naspala in odpočila. Imeli pa so tudi dobro točeno pivo in samopostrežni zajtrk, kjer sva se pošteno najedla.

Zjutraj sva si v outdoor kuhinji pripravila zajtrk in popila kavico.

Komja sva se zbudila pa morava že dol po strmem klancu v sotesko.

Mojca sopiha navzgor po klancu. Izstop iz soteske.

Zanimive vulkanske stene v soteski.

Zanimivo drevo Drago, ki jih imamo pri nas v lončkih.

Jame v katerih so živeli domorodci.

Zopet soteska in strmine.

Osvežilni sladoled je pa res pasal. Tukaj sva vstopila na avtobus.

Zbudila sva se v sončno jutro ob svitu. Medtem, ko sem čakal, da se iz šotora prikobaca Mojca je sonce že osijalo prve vrhove in bilo je kot v pravljici. Najprej sva pozajtrkovala in uživala v prebujanju narave. Sledilo je pospravljanje šotora in odhod. Ustavila sva se še pri reki kjer sva že na sončku uživala v prelepem jutru. Nazaj na izhodišče sva se vrnila po drugi poti in tako sklenila krožno pot znotraj nacionalnega parka. Na poti so naju je spremljal borov gozd in potočki, ki pritečejo z vrhov. Srečala pa sva tudi precej turistov, ki jih posebni taxi pripelje na Mirrador de Los Brecitos na višino 1030 metrov. Od tam je kakšno uro hoje do kampa. Po svoji stari navadi sva jo mimo Los Brecitos mahnila peš in se sama spustila do izhodišča. Gozd je počasi izginil in sonce je začelo močno nažigati. V precejšnji vročini sva se sprehajala mimo nasadov papaje, pomaranč in manga. Po kar napornem spustu po strmem terenu sva prišla do včerajšnjega izhodišča kjer sva poklicala taxi. V spremljavi ACDC, ki so kot kaže priljubljeni tudi na La Palmi smo se najprej dvignili iz soteske in se nato zopet spustili ter ponovno dvignili do najine postojanke El Time. Tukaj sva na terasi zopet užila radosti (kava, torte, pivo) in se še ravno v pravem trenutku odpravila do avtobusne postaje. Ravno je prihrumel bus in vkrcala sva se za via Puntagorda. V Puntagordi sva izstopila tam kjer je bila postaja. No, kamp pa je bil kakšnih 100 višinskih metrov in 2 kilometra oddaljen od postaje. Še malo hoje in končno kamp. Kamp deluje po ekoloških principih kar pomeni, da ima za stranišče latrino, elektriko pridobiva na sončne celice, tuši so leseni, voda se zbira v rezervoarjih, odpadke pa se zbira ločeno. Aja, pa cena za nočitev na osebo je 5 EUR. Poleg tega pa ima še luštno kuhinjico na prostem in kamin. Kje pa je trgovina? Ja trgovina pa je zopet nazaj dol in tako sva se zopet odpravila dol in nazaj gor. Zvečer sva si skuhala večerjo in najbrž mi ni treba poudarjati, da sva zaspala kot top.

Ob jutranjem svitu sem že lomastil naokoli. Mojca pač ne.

Zjutraj pa so na sporedu takoj čudoviti prizori.

Joj kako je bilo lepo.

Na poti pa najini prijatelji borovci.

Šibava naprej po lepem gozdu. V ozadju pečine.

Na poti so tudi lepi potočki, ki se zlivajo po skalah.

Ena najhujših parcel v Calderi.

Tukaj pa na veliko gojijo sadje.

Sprehod med sadnimi drevesi.

Papaja.

Puntagorda

Zopet gneča v kampu. 🙂