Rinemo na vrh Dovške Babe.

V zadnjih treh dneh mi je uspelo nekaj kar že dolgo ne. V petek sem tekel, v soboto kolesaril, danes pa smučal. Z Mojco sva si danes zaželela sonca. Odpeljala sva se v Dovje in se odpravila na Dovško Babo. Jaz s smučmi, Mojca pa peš. Že zjutraj je bilo zelo toplo in vedel sem, da me čaka težak sneg, ki ne bo ravno idealni za smuko. No, kakorkoli, zaželela sva si sonca ter svežega zraka, zato naju tudi napoved vročine v gorah ni odvrnila od današnjega cilja. Hitro sva napredovala proti koči na planini Dovška rozca. Mojca je počakala pri koči jaz pa sem se odpravil do vrha. Sonce je že pošteno nažigalo in do vrha sem se kvalitetno našvical. Prav na vrhu, ko bi sonce prišlo prav, pa se je pooblačilo in zapihal je veter. Po krajšem razgledovanju naokrog sem odsmučal nazaj do pastirske koče. Sneg je bil preveč južen za kvalitetno in sproščeno smuko. Sem moral pa kar paziti, da mi noge ne potegne v beton. Pri koči sva se še malo nastavljala soncu, ki je danes res prijalo. Sledil je spust ali gozni rodeo. Na gozdni cesti se je dalo še kar lepo vijugati, na jasah in v gozdu pa se je bil pravi boj s preveč južnim snegom. Pri avtu sem počakal še Mojco in prijetno utrujena sva se odpeljala še na kavico in rehidarcijo.

Štartala sva ob 8h zjutraj.

Snežna odeja je naraščala z višino.

Pogled proti Stolu.

Vijuganje po težkem snegu.

Pogled na Triglav.

Pogled na Julijce.

Mojca se sonči.

In že šibava dol.

Na vrhu ob kupu kamenja.

Dočakali smo trenutek, ko nam ARSO zaradi koncentracije trdih delcev v zraku odsvetuje gibanje na prostem. Koliko let prostega gibanja po normalnem zraku nam torej še preostane? Situacija je res katastrofalna. Vse možno onesnaženje, ki presega že vse meje normalnega bo v prihodnosti vse bolj vplivalo na naše življenje. Kako bo vse to vplivalo na tiste za nami rajši ne razmišljam preveč. Važno je, da večina ljudi o tem ne razmišlja. Potrebno je ostati optimist in nič narediti. Pasivno spremljanje dogodkov je danes ključnega pomena za ohranitev človeka. V kolikor bi hoteli boljše življenske razmere tvegamo spremembe. Le te pa niso preveč dobrodošle.
Kakšna je koncentracija trdih delcev v Trbovljah, pa sva danes preverila z Mojco. Odpeljala sva se do ceste z imenom Tončka Čeč v Trbovljah. Zagrizla sva v strmino in se hitro vzpenjala. Vreme je bilo oblačno vendar toplo. Kmalu sva se morala sleči. Višje je začel pihati močan veter a sva na srečo prišla v zavetje bukovega gozda. Čez gozd sva se povzpela do cekrvice Svete Marije in naprej do gostišča Planina. Od gostišča naprej pa sva prišla na čistino kjer je res močno pihalo. Sledil je zadnji vzpon proti vrhu. Hitro sva prišla v meglo in malo zgrešila pot. Kmalu sva ponovno našla pot in se povzpela na vrh kjer naju je pričakal kup kamenja. Zaradi megle in vetra so bile razmere na vrhu precej pravljične. Imela sva občutek, kot, da sva nekje na drugem koncu sveta. V nekakšni pravljici kjer je vse drugače. Spustila sva se nazaj do gostilne kjer sva odšla na kavico. Sledil je spust do Planinske vasi kjer sva zavila desno na drugo pot, ki pripelje iz Trbovelj skozi vas Klek. Hitro sva bila v dolini in sledil je še sprehod po Trbovljah nazaj do avta. Presenetilo naju je koliko hiš in blokov je v Trbovljah. Res presenečenje. V kolikor se skozi mesto pelješ samo z avtom, ne vidiš vseh stavb, ki se nahajajo tudi na klancih izven središča mesta. Aja, trdi delci, so se zaradi vetra morda malo porazporedili po okolici, a bili so kar dobro zastopani.

V gozdu je manj pihalo.

Teloh.

Cerkev.

Vstop v meglen gozd.

Pravljica.

Pravljica II

Na vrhu.

Odhajam…

Listje je frčalo naokrog.

Mojca si ogleduje Trbovlje.

Mojca na vrhu Roviškovca.

Danes pa sva z Mojco skočila na Roviškovec, 930 metrov visok vrh poleg Zasavske svete gore. Zapeljala sva se do vasi Mlinše. Od tam sva se po asfaltni cesti povzpela do vasi Zabava. Vedno me navdušujejo nenavadna imena slovenskih vasi. Tega še nisem videl. Po krajši zabavi sva se po poti čez travnike povzpela do ceste, ki pelje na Zasavsko sveto goro. Od tam pa pot zavije desno v gozd in sledi strm vzpon do Zasavske svete gore. Na vrhu naju je pričakalo sonce in naju lepo ogrelo. Sledil je krajši strmi spust do križišča. Od tam pa pot zopet zavije v klanec in sledi strm a kratek vzpon na Roviškovec. Na vrhu sva se malo razgledala proti Kamniško-Savinjskim alpam in Čemšeniški planini. Vrnila sva se po isti poti v Mlinše. Lep, kratek a strm vzpon. Premagati je potrebno 630 višinskih metrov.

Pričela se je zabava.

Sončenje pred kapelco.

Pogled na KSA.

Na poti sva srečala veliko kozolcev.