Iz Sodražice na Veliko goro in Jelenov žleb

Jelenov Žleb.

Že kar nekajkrat, ko sem kolesaril po Dolenjski sem opazoval vzpetine nad Sodražico, ki so popolnoma poraščene z gozdom. Gre za masiv imenovan Velika gora. Lansko leto, ko sem se povzpel iz Sodražice na Loški Potok pa sem se odločil, da se moram čimprej vrniti in zaviti levo ter malo raziskati gozdove na Veliki gori. Z Mojco sva se z avtom odpeljala do Sodražice kjer sva ob šoli parkirala. Zajahala sva svoji gorski kolesi in začela z vzponom po asfaltni cesti, ki iz Sodražice pelje na Loški Potok. Vročina je že lepo pritiskala in komaj sva čakala, da zavijeva levo v gozd. Po nekaj kilometrih sva le prišla do odcepa za Travno goro. Asfalta je bilo konec in začel se je vzpon po lepo ohranjenem makadamu. Po nekaj kilometrih je sledil spust po makadamu kjer je kar pošteno letelo. Ker sva imela gorski kolesi sva lahko ignorirala luknje in pesek ter drvela kot se šika. Do Travne gore sva ves čas kolesarila po gozdu in vročina je postala znosna. Hitro sva bila na Travni gori kjer se nahaja nekaj hiš, malo naprej pa tudi planinski dom za katerega pa nisem čisto prepričan ali deluje. Sledilo je potiskanje pedal po gozdu, ki je ena izmed večjih strnjenih gozdnih površin v Sloveniji. Res lepo ohranjen gozd, po katerem je užitek kolesariti. Naslednja postojanka je bila Jelenov žleb. Dokler nisva preprala informatiovne table nisva vedela, da gre za kraj s posebnim pomenom v času NOB. Malo sva predahnila in vohala cvetlice na travniku. Nadaljevala sva s poganjanjem pedal, malo gor, malo dol po robu gozdne planote. Na levi so se začele pojavljati stene, ki so še popestrile kolesarjenje. Nekje na višini 1030 metrov pa je bilo konec vzpona in začela sva z dolgim spustom. Spet sva lahko popolnoma sproščeno drvela v dolino, saj so nama amortizerji popolnoma ublažili na mestih kar malo grob makadam. Na prvem odcepu sva zavila desno in se spustila v zaselek Zadolje. Od tam sva nadaljevala v smeri Ribnice. Ko sva prišla ven iz gozda sva občutila moč sonca. Malo sva pritisnila pedala in že sva bila v Ribnici. Bil je čas za rehidracijo v lokalnem bifeju. Po prijetni osvežitvi v senci mogočne lipe sva zopet zajahala kolesi in se odpravila nazaj v Sodražico. Čez vas Bukovica in Dane sva bila kmalu spet v gozdu in čakalo naju je še nekaj sto višinskih metrov vzpona. Zopet so hitro minili v prijetni senci krošenj. Na koncu naju je čakal še en krajši spust po gozdnem kolovozu in že sva bila nazaj v Sodražici. Ugotovila sva, da gre za precej osamljene konce, ki ponujajo čudovit pobeg pred žgočim soncem in turisti. 🙂 Nabralo se je 52 kilometrov in 1500 metrov vzpona.

Začetek na asfaltni cesti iz Sodražice.

Po nekaj kilometrih vzpona sledi zavoj levo na makadam.

Malce drviva dol.

In že sva na Travni Gori.

Zapuščeni objekti v Jelenovem žlebu.

Spomenik padlim borcem v drugi svetovni vojni. Nekdo ga je uničil kar vsekakor spada v revidiranje zgodovine. Še nekaj let pa bo jasno, da so nas od vseh fašistov, nacistov in drugih nadlog osvobodili kar belogardisti in cerkev. Ali pa kar J.J. čeprav takrat še ni bil živ. Žalost.

Pojavile so se stene, ki popestrijo vzpon.

Spust po zelenilu.

Prihod na ravnino pred Ribnico.

Ribnica.

Mojca si ogleduje kulturne spomenike.

Nazaj v gozd. V ozadju Velika gora.

Prihod v Dane, vas, ki je včasih imela smučišče. To je bilo še takrat, ko toplogredni plini še niso povzročali takšnih preglavic kot sedaj.

Blagajna na smučišču.

Vzpon čez travnik.

Mimo kamnoloma.

Takole pa izgleda, ko po prašni cesti prinori tovornjak, ki mu ni mar za dva kolesarja.

Še spust v Sodražico pa sva.

21. 07. 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Sella Nevea in Sella Somdogna iz Trbiža

Mojco sem vprašal ali bi prekolesarila turo, ki sva jo z Marjanom prekolesarila pred nekaj tedni. Takoj je bila za. Vseeno pa sva naredila načrt za malce krajšo varianto s štartom in ciljem v Trbižu. Kot po navadi sva se prepozno odpeljala od doma. Avto sva pustila malo nad Trbižem na cesti, ki pelje v Cave del Predil. Bilo je že lepo toplo, ko sva začela vrteti pedala. Kilometri in višinski metri so bili hitro za nama. Med potjo sva se pogovarjala kako noro bi bilo odpreti majhen kolesarski hotel v Cave del Predil, ki ima ogromen potencial za razvoj športnega turizma. Do Rabeljskefga jezera je bilo kar nekaj prometa, ki pa je popolnoma usahnil, ko sva se začela vzpenjati proti prelazu Sella Nevea. Noge so bile sveže in kot bi mignil sva bila na na prelazu. Sledil je vratolomen spust na italijansko stran. Vmes sva srečala par, ki se je vzpenjal s torbami na kolesu. Spomnila sva se najinih kolesarskih popotovanj, ko sva naložena kot dve muli z lahkoto premagovala marsikateri prelaz. Spust se je končal v kraju Chiusaforte kjer sva se priključila na kolesarsko stezo Alpe Adria in se usmerila proti Trbižu. V kraju Dogna sva zavila desno in začela z vzponom na Sella Somdogna. Kot sem pojasnil že v prejšnjem zapisu gre za res lep vzpon, ki ni preveč strm in postreže s čudovitimi razgledi na Montaž in ostale okoliške gore. Počasi sva se vzpenjala in srkala lepote, ki jih ponudi ta vzpon. Na vrhu naju je pričakalo lepo vreme. Peš sva se še malo povzpela in odprli so se nama čudoviti razgledi. Tudi spust je bil odličen, saj je bila cesta suha, prometa ni bilo, in lahko sva v miru zalagala ovinke. Vseeno pa sva morala biti previdna saj se najde tudi kakšen avto, ki lahko ovinke tudi seka. Pri vodi sva se osvežila, kajti postajalo je precej vroče. V Dogni sva se morala priključiti nazaj na kolesarsko stezo kar je vključevalo vzpon po kratkem klancu z naklonino 27% in precej grobim asfaltom ter peskom. Spet sva bila nazaj na stezi in odkolesarila sva proti Trbižu. Vmes sva se v Pontebbi ustavila ne mestnem trgu kjer sva si privoščila pivo, kavico in vodo. Da se ne bi preveč zasedela, sva jo kar hitro mahnila naprej. Do Trbiža sicer ni bilo daleč, a gre kolesarska steza ves čas rahlo navzgor. V Trbiž sva prispela že v večernih urah. Odkolesarila sva še do avta in krog je bil sklenjen. Za nama je bilo 114 kilometrov in 2030 metrov vzpona. Čudovit kolesarski dan je bil za nama.

Prihajava v Cave del Predil

Cave del Predil in stari rudniški rovi.

Rabeljsko jezero.

Ovinki, ki vodijo na Sella Nevea.

Prvi prelaz je za nama. Ogrela sva se.

Spust, VUUUMMM.

Lep spust ni kaj.

Galerije.

Stara železniška postaja, ki je spremenjena v lokal.

Stari železni most.

Opazovala sva tudi kako je narejena avtocesta pod katero sva kolesarila.

Začetek vzpona na Sella Somdogna.

Mojca ima skrite načrte.

Čudovite serpentine.

Borov gozd.

Ali sva na morju?

Na vrhu.

Mojca je začela malo vijugati kar pomeni, da ima utrujene noge 😉

Malo sva pozirala.

Vrummm, spet letiva v dolino.

Mojca zalaga.

Čudoviti spust.

Osvežitev.

Res nori razgledi.

Tukaj pa je res strmo.

Večerna svetloba.

19. 07. 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Obisk Krka in turca v Gorskem Kotarju

Na vrhu Krka.

Na povabilo Simšičev sva se za nekaj dni odpravila na Krk. Bilo je luštno. Malo sva se kopala, igrala ping pong, nekaj malega kolesarila in hodila, vmes pa smo spili še kakšen mrzel pirček in se zabavali. Sicer sva na Krk prišla ravno v času nogometne evforije, ko se je Hrvaška reprezentanca uspešno prebijala do drugega mesta na svetovnem prvenstvu. Vedno je zanimivo videti, kako športni uspehi uspejo aktivirati ljudi. Zdi se kot, da je v času vse večjih težav, ki se kopičijo na tem planetu, športni uspeh tisti, ki ljudem da nekakšno upanje in veselje. Za kakšen mesec se zdi, kot da ne obstaja ničesar drugega kot prvenstvo. Po prvenstvu, ko nogometaši, funkcionarji, politiki, multinacionalke in ostali deležniki poberejo milijone pa se življenje vrne v stare tirnice. Sledi soočenje s kruto realnostjo, ki pa je lahko precej boleče. Ljudem preostanejo dresi, žoge, podpisi in dvig nacionalne zavesti. Trije dnevi so minili kot blisk in bil je čas za odhod. Za zadnji dan pa sva sklenila, da narediva kakšno kolesarsko turco v Gorskem Kotarju. Na poti domov sva se zapeljala do Gornjega Jelenja kjer sva pustila avto. Najprej sva po ozki asfaltirani cesti odkolesarila do Platka. Takoj naju je prevzel čudovit gozd in veliko bolj svež zrak kot na morju. Hitro sva prispela na Platak kjer je bilo kar nekaj ljudi. Na Platku sva našla tablo, ki je označevala dve progi za spust mimo smučišča. Odločila sva se, da se povzpneva po grobem makadamu do vrha in potem vidiva kje lahko nadaljujeva naprej. Vzpon je potekal po gozdu mimo smučišča. Hitro sva bila na vrhu in odločila sva se, da nadaljujeva do sedla Rimska vrata, tik pod vrhom Snježnika. Pot do sedla je postala malo bolj groba, a se je vseeno dalo pribrcati do konca brez težav. Na sedlu sva se malo odpočila in se spustila na drugo stran v osrčje gozda v nacionalnem parku. Spust je potekal po nekakšni muklatjeri, ki je bila povsem zasuta s kamenjam, vejami in ostalim preprekam. Med spustom se mi je med menjalnik in okvir kolesa zataknila debela veja. Hitro sem se ustavil in opazil, da je menjalnik povsem spremenil smer. Bilo je jasno, da sem skrivil manjalnik ali pa nosilec menjalnika. Upal sem, da je samo nosilec. Nadaljevala sva s spustom in prispela na boljšo cesto ter obrnila nazaj v smeri Platka. Sledil je vzpon po čudovito ohranjenem bukovem gozdu. Po nekaj kilometrih sva prispela nazaj do vrha smučišča. Malo sva se razgledala naokoli, nato pa se spustila na Platak. Pri spustu sva imela dve možnosti. Ena pot je speljana po gozdu, druga pa po makadamu po katerem sva se tudi vzpenjala. Midva sva izbrala lažjo. Vseeno je letelo in na Platku sva bila kot bi mignil. Nazaj do avta sva se spustila po isti cesti. Vmes pa sva se v domu Sušac v senci mogočnih dreves še odžejala. Tura ni bila zahtevna. Povzpela sva se za 1100 metrov in naredila 33 kilometrov. V Gorski Kotar se vsekakor splača pobegniti pred peklensko vročino.

Kolesarsko tihožitje na divji plaži.

Raziskovanje odmaknjenih vasic.

Tudi kakšna zanimiva za gorsko kolo se najde.

Začetek vzpona na Platak.

Tihožitje Gorski Kotar.

Spust s sedla.

V gozdu.

Na vrhu smučišča.

10. 07. 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje