Zopet so me zamikali hribčki okoli Tržiča in odločil sem se za eno ta hitro. Malo sem pregledal terene in ugotovil, da s kolesom še nisem bil na planini Konjščica. Z avtom sem se odpeljal v Tržič od koder sem se z gorskim kolesom odpeljal proti Dolžanovi soteski. Že kar nekaj obiskovalcev si je ogledovalo zanimivo sotesko reke Tržiške bitrice, jaz pa sem takoj navil tempo in švignil mimo.

Kolesaril sem mimo vasi Dolina in nadaljeval naprej ob Bistrici proti Jelendolu. Opazoval sem kako žubori reka in se polagoma začel vzpenjati. Hitro sem bil v Jelendolu. Pri zapuščeni hiši kjer priteče potok Stegovnik sem nadaljeval naravnost in začel z malo bolj konkretnim vzponom. Makadam je zahteval kar pošteno pritiskanje. A v senci mogočnih smrek in pogledov na zelenje je vzpon mineval res hitro.

Malo višje sem na odcepu nadaljeval naravnost in kmalu so se odprli pogledi na Košuto v daljavi. Ves čas nisem srečal nikogar. V miru sem nadaljeval z vzponom in sčasoma pribrcal do odcepa za planino Konjščica.

Tu se je kvaliteta makadama malo poslabšala in srečal sem kar nekaj avtomobilov. Zdelo se mi je, da bom na planini vsekakor srečal pohodnike z avti. Že sem videl kako so parkirali avto na planini, se sprehodili 200 metrov in si po tem privoščili pošteno malico. In glej ga zlomka, nisem se zmotil. Prispel sem do vstopnih vrat na planino za katerimi je bilo parkirišče. Na parkirišču pa kar nekaj avtomobilov. Sledil je še kratek vzpon in že sem bil na planini ob koči.

Kot po navadi sem se malo pogovoril s kravami, se razgledal naokoli in odbrzel v dolino. Na poti navzdol je tako letelo, da nisem uspel kaj preveč fotografirati. Spust je ves čas potekal po makadamu tako, da o kakšnem razburljivem spustu ravno ne morem govoriti. Spustil sem se v Grahovše in nadaljeval spust skozi Lom pod Storžičem. V Tržiču sem zaključil krog, ki je znašal 34 kilometrov in 940 metrov vzpona. Malo za noge razmigat je pa bilo.

Postajalo je vse bolj vroče. V poštev so prišle bolj turce, ki potekajo večinoma po gozdu. Odločil sem se, da skočim na Menino planino. Štartal sem na bencinski črpalki pod vasjo Golice. Najprej sem se povzpel do vasi po asfaltni cesti, takoj za vasjo pa zapeljal na makadam, ki se konča šele pri koči na Menini planini. Vzpon je do Biba planine potekal po gozdu, zato me sonce ni preveč grelo. Vseeno pa je bilo vse bolj vroče in vlaga precej visoka. Ko sem prisopihal iz gozda na planino sem bi že pošteno moker. Na planini sem malo opazoval krave, ki so zaradi vročina kar zabredle v vodo in se tako malo ohladile. Sam nisem imel te izbire in sem samo nadaljeval z brcanjem do koče. Pri koči sem si privoščil mrzel radler, ki je po mojem suhem grlu izginil v sekundi. Malce sem posedel in opazoval družbo, ki si je privoščila ogromne obroke mastne in močno kalorične hrane. Zadnje čase opažam, da veliko ljudi v gore zahaja, da bi se pošteno najedli. Obroki, ki jih zaužijejo so tako močni, da bi morda zadostili porabi kalorij v primeru, če bi ti planinci na vrh pritekli gor in dol dvakrat. Veliko teh jedcev pa se v bližino koč pripelje celo z avtom. Ob razmišljanju kaj in koliko ljudje jedo sem ugotovil, da je med oblaki sonce začelo spet lepo žgati in čas je bil, da se podvizam na vrh. Zajahal sem kolo in začel s finalnim vzponom. Najprej sem lahko kolesaril, po nekaj sto metrih pa sem moral kolo naložiti na rame in se peš povzpeti do vrha. Na vrhu sem bil sam. Povzpel sem se na razgledni stolp in se malo razgledal naokoli. Zapihala je prijetna sapica in ni mi bilo več tako vroče. Prišel je čas za odhod. Zajahal sem kolo in se spustil za vsega dva metra. Zaradi visokih špičastih skal sem moral nekaj deset metrov najprej sestopiti ob kolesu. Kasneje sem se le lahko spet usedel nazaj na kolo. Med spustom sem ugotovil, da je pot precej zaraščena in, da jo kot kaže ne uporablja ravno veliko ljudi. Naletel pa sem tudi na lisico, ki pa je bila preveč hitra, da bi jo lahko ujel s fotoaparatom. Sledil je še spust po makadamu ter asfaltni cesti in pridrvel sem do avta. Za mano je bilo 27 kilometrov in 1100 metrov vzpona. V popolnoma pregretem avtu sem se odpeljal domov. 🙂

Že kar nekajkrat, ko sem kolesaril po Dolenjski sem opazoval vzpetine nad Sodražico, ki so popolnoma poraščene z gozdom. Gre za masiv imenovan Velika gora. Lansko leto, ko sem se povzpel iz Sodražice na Loški Potok pa sem se odločil, da se moram čimprej vrniti in zaviti levo ter malo raziskati gozdove na Veliki gori. Z Mojco sva se z avtom odpeljala do Sodražice kjer sva ob šoli parkirala. Zajahala sva svoji gorski kolesi in začela z vzponom po asfaltni cesti, ki iz Sodražice pelje na Loški Potok. Vročina je že lepo pritiskala in komaj sva čakala, da zavijeva levo v gozd. Po nekaj kilometrih sva le prišla do odcepa za Travno goro. Asfalta je bilo konec in začel se je vzpon po lepo ohranjenem makadamu. Po nekaj kilometrih je sledil spust po makadamu kjer je kar pošteno letelo. Ker sva imela gorski kolesi sva lahko ignorirala luknje in pesek ter drvela kot se šika. Do Travne gore sva ves čas kolesarila po gozdu in vročina je postala znosna. Hitro sva bila na Travni gori kjer se nahaja nekaj hiš, malo naprej pa tudi planinski dom za katerega pa nisem čisto prepričan ali deluje. Sledilo je potiskanje pedal po gozdu, ki je ena izmed večjih strnjenih gozdnih površin v Sloveniji. Res lepo ohranjen gozd, po katerem je užitek kolesariti. Naslednja postojanka je bila Jelenov žleb. Dokler nisva preprala informatiovne table nisva vedela, da gre za kraj s posebnim pomenom v času NOB. Malo sva predahnila in vohala cvetlice na travniku. Nadaljevala sva s poganjanjem pedal, malo gor, malo dol po robu gozdne planote. Na levi so se začele pojavljati stene, ki so še popestrile kolesarjenje. Nekje na višini 1030 metrov pa je bilo konec vzpona in začela sva z dolgim spustom. Spet sva lahko popolnoma sproščeno drvela v dolino, saj so nama amortizerji popolnoma ublažili na mestih kar malo grob makadam. Na prvem odcepu sva zavila desno in se spustila v zaselek Zadolje. Od tam sva nadaljevala v smeri Ribnice. Ko sva prišla ven iz gozda sva občutila moč sonca. Malo sva pritisnila pedala in že sva bila v Ribnici. Bil je čas za rehidracijo v lokalnem bifeju. Po prijetni osvežitvi v senci mogočne lipe sva zopet zajahala kolesi in se odpravila nazaj v Sodražico. Čez vas Bukovica in Dane sva bila kmalu spet v gozdu in čakalo naju je še nekaj sto višinskih metrov vzpona. Zopet so hitro minili v prijetni senci krošenj. Na koncu naju je čakal še en krajši spust po gozdnem kolovozu in že sva bila nazaj v Sodražici. Ugotovila sva, da gre za precej osamljene konce, ki ponujajo čudovit pobeg pred žgočim soncem in turisti. 🙂 Nabralo se je 52 kilometrov in 1500 metrov vzpona.