Velika Dnina

Pogled iz konca Velike Dnine proti Prisojniku. Levo stene Škrlatice, desno Velike Ponce.

Prišli so prazniki in čas je bil, da prosti dan izkoristimo za smuko. Temperature so pošteno pritisnile in snega je bilo vse manj. Danes april ni več april ampak maj. Kaj pa bo junija in julija si sploh ne upam pomisliti. Matjaž me je obvestil, da se je zmenil z Danilom ob 4:20 na Jesenicah in da se dobiva ob 3:45 pri njemu. Hmm, torej bom jaz vstal ob 2:30. Res se bom lahko naspal. Nekje ob 12 ponoči sem le zatisnil očesi in nabral nekaj spanca. Ob dogoverjeni uri sem bil v Retečah. Z Matjažem pobereva še Tadeja in že šibamo na Jesenice. Na Jesenicah se vkrca še Danilo in posadka je popolna. Ko prispemo na prve ovinke vršiške ceste je trda tema. Ozračje je megleno in vlaga iz megle pada po nas. Nič kaj obetavno. Stojimo pred prtljažnikom avta in študiramo ali se nam splača odrinit. Na koncu se zedinimo, da v kolikor ne poskusimo, ne bomo vedeli. Nataknemo smuči na nahrbtnik in se peš spustimo do Planine v Klinu. Kmalu smo na smučeh in mimo koče v Krnici nadaljujemo v smeri Velike Dnine. A lej ga zlomka. Naleteli smo na širok pas ruševja. Z nekaj suhimi manevri se le prebijemo čez. Matjaž, ki edini ve točno kam moramo se usmeri pravilno, ostali trije pa gremo preveč visoko in za kazen se moramo s spustiti nazaj dol. Megla nikakor ni hotela izginiti in postajalo je vse bolj vlažno. Nadaljevali smo s hojo na smučeh po hudourniški strugi in kmalu prispeli do strmega dela kjer smo smuči zopet namontirali na nahrbtnike. Sledil je boj z ruševjem na strmem delu. Uspešno smo dobili boj in se znašli na snežiščih Velike Dnine. Vidljivost je bila slaba zato nismo mogli prav dobro uživati v razgledih. Upali smo, da se bo razjasnilo vsaj toliko, da bi bila boljša vidljivost za smučanje. Med hojo navzgor se je končno začelo malo jasniti in pokazale so se stene pod Škrlatico, Oltarjem in Veiko Ponco. Še malo bolj se je razjasnilo in že smo ugledali grapo med Veliko in Malo Ponco. Odločili smo se, da nadaljujemo prav do konca Velike Dnine. Povzpeli smo se prav do stene in se pripravili za smučanje. Čeprav ni bilo prav mrzlo smo počivali ravno toliko časa, da nas je začelo že malce hladiti. Z veselejm smo se spustili navzdol po snežišču. Glede na vremenske razmere je bil sneg še v redu in uživali smo v zavojih. Po brezskrbnih zavojih v snegu pa je prišel čas, da se zopet prebijemo čez pas ruševja. Preboj je mestoma zahteval veščine, ki se jih ne bi sramoval niti Tarzan. Po uspešnem preboju je sledilo še vijuganje po plazovinah, ki pa so bolj spominjali na centrifugo v pralnem stroju. Po tem, ko nas je dobro premetalo in premešalo smo imeli še nekaj lepih zavojev na mehkem snegu. Napočil je trenutek, ko smo morali sneti smuči in nadaljevati peš vse do avta. Sledila je rehidracija v Kranjski Gori in odhod domov. Za nami je bila odlična tura, ki nam jo je dodatno začinilo vreme. Še enkrat se je izkazalo, da se včasih kljub slabšim vremenskim razmeram splača malo potruditi.

Rezultat basanja čez ruševje so umazane hlače. Na srečo jih ima Matjaž kar nekaj na zalogi 😉

Nadaljevanje po megli.

Smo že na snežišču Velike Dnine.

Nadaljujemo proti steni.

Še malo pa smo na koncu.

Pod steno.

Malo se je razjasnilo.

Danilo zalaga na strmem terenu.

Tadej v spustu pod steno.

Matjaž ga robi.

Juhuhu, kakšni razgledi.

Ekipa.

Basanje čez ruševje in končno sneg.

Naletel sem na smučarsko bando, ki ti požene strah v kosti 😉

Danilo špancira proti avtu.

Most čez Pišnico.

27. 04. 2018 Avtor: admin Kategorija: smučanje

Z vlakom v Zagorje ob Savi, s kolesom čez hribe nazaj v Polje

Postaja Zagorje.

Tokrat sva se z vlakom odpravila v Zagorje. Najprej sva odkolesarila do železniške postaje v Polju. Počakala sva vlak, ki je zopet pripeljal točno. Sledila je vožnja do Zagorja, ki je minila hitro. Med vožnjo je zanimmivo opazovati kanjon reke Save, ki se ga najbolje lahko opazuje prav iz vlaka. V Zagorju sva takoj ugotovila, da je železniška postaja kot iz kakšnega filma. Res prikupna. Zajahala sva konja in se odpeljala čez most in zavila levo v smeri Hrastnika. Čez kakšne dva kilometra sva zavila desno v smeri Podkuma. Začela sva z vzponom, ki je kar lepo strm in ne popušča vse do vrha. Vmes sva zavila desno v gozd in skrajšala vzpon. Za nagrado sva lahko malo potiskala kolo po gozdni vlaki, ki je bila prestrma, da bi lahko poganjala pedala. Na koncu vzpona sva zavila desno v smeri vasi Padež. Nekaj časa sva se vzpenjala po čudovitem zelenem gozdu kjer naju je čez goste krošnje dreves zlagoma grelo sonce. Prišla sva do asfaltne ceste in se spustila do vasi Padež. Sledil je strm spust do potoka in zavoj v levo. Začela sva kratek vzpon po makadamu do vasi Osredek. Tam naju je na njivi pričakal tako hud smrad, da sva skoraj popadala s koles. Smrdelo je po najhujši mrhovini, ki si jo lahko zamislite. Ko sva le prišla mimo sva končno lahko normalno zadihala in se spustila do makadamske ceste, ki pripelje na Veliko Presko. Sledil je kratek premor in spust proti zaselkom Zglavnica kjer sva prišla na pot, ki je pripeljala do kmetije. Na garminu mi je kazalo, da bova lahko nadaljevala mimo kmetije. No, v praksi pa se poti včasih tudi končajo. V trenutku, ko sva pribrzela pred kmetijo sem dojel, da sva na dvorišču in, da se mi z desne približuje ogromen rjavi pes. Bil je res ogromen. Kolosalen. Ko je prišel z glavo do moje noge sem ugotovil, da ima glavo večjo kot moje stegno. Pa ne, da bi imel drobna stegna. Na srečo naju je želel samo pregnati z dvorišča in ni bil pretirano agresiven. Vseeno mi je malo zaledenel kri kajti lajal je s precejšnjo močjo. Takoj sem se mu opravičil in mu dal vedeti, da sva zgrešila pot ter, da se umikava z njegovega teritorija. Ko je ugotovil, da je dosegel svoje, mi je ob umiku lajal v zadnjo gumo in upal sem, da je ne bo še zagrabil 🙂 Po epizodi z rjavkotom sva odkolesarila nazaj in za nasvet vprašala vaščane, ki so ravno obdelovali vrt. Povedala sva jim kam želiva in da naj bi bila tu v bližini gozdna pot, ki naju pripelje dol s hriba. Na srečo so jo poznali, in po preučitvi koles, nama je gospod, ki se je zdel še najbolj akcijski tip, povedal da bo šlo. Razložil nama je kam morava iti in že sva ga spuščala po strmi razriti poti v dolino. Pot se je izkazala za res precej akcijsko saj je na tleh ležalo ogromno vej, listja, kamnov in bilo je zanimivo premagovati ovire. Brez težav sva le prispela v dolino potoka in se kmalu priklučila na glavno cesto. Nadaljevala sva kakšen kilometer v smeri Šmartnega ob Litiji, nato pa zavila levo in se mimo kamnoloma odpeljala do Velike Kostrevnice. V vasi sva našla prijeten lokal in v senci sva se pošteno odžejala. Nadaljevala sva v strmi breg v smeri gradu Bogenšperk. Tu je bilo potrebno pošteno pritiskati pedala, da sva zvozila breg in prišla do gradu. Mimo grajske poroke sva po gozdnih poteh odkolesarila naprej v smeri Črnega potoka. V vasi sva prečila potok in zavila levo v smer Osredka nad Stično. Sledil je lep zmeren vzpon po makadamski cesti čez gozd v senci dreves. Po nekaj kilometrih sva se znašla pri spomeniku in zavila desno. Tu pa je asfaltna cesta postala strma in vse do Obolnega sva morala spet pošteno pritiskati. Na Obolnem sva bila kar lepo izmučena in sledil je postanek na klopci z razgledom na Kamniško-Savinjske Alpe. Po počitku pa že znani spust in nekaj vzpona do Malega vrha in naprej do Ravnega Brda. Tam pa zavoj levo na gorsko kolesarsko pot in hitrostni spust proti Pancam. Preden sva prišla na Pance pa še zavoj desno v dolino in spust do strelišča. Na koncu sva morala premagati še asfaltno cesto od Podpipoglava do Polja in bila sva doma. Za nama je bilo 63 kilometrov in 2100 metrov vzpona. Pobrala pa sva kar nekaj klopov kar je vsekakor ne preveč fajn napoved za letošnjo sezono klopov.

Na postaji v Polju.

Takoj gor na Podkum.

Sva že v Podkumu.

Čudovit gozd za kolesarjenje.

Pogled na Kum v daljavi.

Mimo ribnika.

Spust po vlaki.

Spet letiva po hosti.

Vzpon proti Obolnemu.

Glava je sklonjena. Pozna se že utrujenost.

Malo počitka in razgledi.

Še malo grizenja.

21. 04. 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Poskus v Slovenski smeri. Obrat. Vzpon na Luknjo in smučanje v dolino

Matjaž v snegu.

Z Matjažem sva imela v načrtu, da bi proti koncu sezone odšla smučat na Monte Roso. Kasneje se je načrt spremenil in časa je bilo vse manj. Na koncu sva že bila pripravljena, da skočiva za nekaj dni v Dolomite. Zaradi delovnih obveznosti, ki jih je imel Matjaž sva na koncu pristala v Vratih. Od vseh planov je ostalo za en večer in naslednji dan časa. V četrtek zvečer sva se po dolini Vrat odpeljala po cesti do snega kjer se ni dalo več nadaljevati z avtom. Oprtala sva nahrbtnike in se peš odpravila do bivaka malo naprej od Aljaževega doma. Matjaž je imel ključe zgornjega prostora. Zaradi visokih temperatur sva načrtovala zgodnji odhod v severno steno in smučanje za Cmirom. Po večerji in pivu sva se zaklepetala in ura je naenkrat kazala polnoč. Hitro sva se zavila v deke in popadala v posteljo. Zjutraj sva vstala ob 4:30 in malo pozajtrkovala. Med pakiranjem nahrbtnikov sva ugotovila, da je neznani glodalec pohrustal del Matjaževaga nahrbtnika. Da bi prišel do sendviča je pojedel lep del zgornjega žepa. Po zajtrku in pospravljanju sva odrinila proti steni. Bilo je še toliko snega, da sva lahko kar nekaj časa hodila s smučmi. Ko pa se pot postavi pokonci sva najprej morala s pancarji hoditi po goli skali. Kmalu sva prišla do snega in nataknila sva dereze ter v roke vzela cepina. Sledila je prečnica v levo. Sneg je bil popolnoma gnil in mi ni bil prav nič všeč. Vseeno sva se vzpenjala in počasi prišla do macesnov. Upala sva, da bo sneg višje vsaj malce bolj predelen in trd. A sneg je bil na žalost vse bolj gnil. V nekem trenutku mi je Matjaž rekel, da mu ni prav nič všeč, da izpod skal teče voda in da je sneg vse bolj gnil. Vsekakor se ne bi mogel bolj strinjati. Ko pa je rekel, da bova obrnila, sem se uzrl nazaj dol in pomislil kako bi bilo lažje hoditi gor. A kaj moremo? Sedaj je treba dol. Stopal sem dol in se dobro oprijel cepinov vsakič, ko me je v gnilem snegu malce premaknilo. V zabadanje cepinov sem vložil toliko energije, da me je moral Matjaž kar dolgo čakati. Končno je strmina popustila in lahko sem sestopal bolj sproščeno. Pri špranji ob skali sva si nataknila smuči in se dogovorila, da se bova najprej spustila nato pa povzpela do Luknje. Sledila je prečnica v levo, a so naju kmalu ustavili globoki žlebovi. Sledil je strm spust in usmerila sva se proti Luknji. Ko sva se zaustavila sva nataknila pse in začela z vzponom do Luknje. Sonce je bilo vse močnejše in še dobro, da je pod Luknjo malo zapihalo. Na Luknji sva se malce spustila in veter je popolnoma popustil. Na sonce sva kar nekaj časa uživala in premlevala vse možno. Odsmučala sva nazaj v dolino in imela za smučanje presenetljivo dobre razmere. Na koncu sva še malo slalomirala po gozdu in skakala čez naravne skakalnice. Sledila je še hoja z nahrbtniki do avta in končala sva s turo. V Mojstrani sva se dobila še z Gregorjem in Anito. Po kavici in rehidraciji sva se odpeljala domov. Oba sva nekako vedela, da sva zamudila smučarske počitnice v tujini, a sva si na srečo lahko privoščila vsaj lep večer in dan v naših gorah.

Zjutraj šibava proti steni.

Snega je zmanjkalo.

Dile na ruzak pa gremo.

Ogled razmer.

Že šibava nazaj po prečnici.

Strm spust in basanje čez prehod.

Strm spust.

Vzpon do Luknje.

Ali gre letalo v goro?

Spust nazaj v dolino.

Šibava dol.

Res čudoviti pogledi med smučanjem.

Še malo slaloma med drevesi,

19. 04. 2018 Avtor: admin Kategorija: smučanje