(Pre)mrzla turca na Janče

Med vzponom sva imela čudovit pogled na gore.

Včeraj sva v mrazu odkolesarila na Janče. Doma je temperatura kazala 4 stopinje in zdelo se nama je, da ne bo preveč mraz. Imava zimsko kolesarsko opremo, zato ne bo večjih težav. No, pozabila pa sva na galoše in mraz naju je najbolj prizadel ravno v stopala in prste. Do Jevnice sva vozila večinoma v senci in zelo sva se razveselila, ko je bilo potrebno zaviti navkreber proti Jančam. Na vzponu naju je obsijalo sonce in bilo je prav prijetno toplo. Tik pod vrhom sem našel kup peska s snegom in moral sem izvesti nekaj vragolij. Pri tem sem v čevlje dobil sneg in to je bila lepa popotnica za spust. Spust v Besnico naju je pošteno shladil. Vožnja po dolini pa se je zdela kot, da bi kolesarila v hladilniku. Bila sva vse bolj trda in komaj sva čakala vzpon na Pečarja. Da bi se ogrel sem se na Pečarja izstrelil in upal na dvig temperature v telesu. Mojca ja na vzponu povsem otrpnila in kar nekaj časa je rabila, da je z napol otrdelimi nogami in rokami prišla do vrha. Za konec naju je čakal še spust v Sostro, ki pa je bil na srečo malo bolj obsijan s soncem. Zdrvela sva čez Sostro v Polje in sledilo je ogrevanje telesa pred pečjo. Bilo je res zabavno, malce preveč mraz, a take turce pač nikoli ne pozabiš. Treba je malo ven, tudi, ko je mraz 😉

Iz Jevnice na Janče je na srečo strm vzpon in potrebno je pritiskati.

Končno sonce.

Pogled na lepotca.

Snežni vzpon.

Vragolije na kupu peska in snega.

Na Jančah preden zmrzneva.

Na spustu že precej trda.

28. 11. 2017 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Prva turna smuka v sezoni. Iz Sella Nevea na Sedlo

Nad Prevalo šibamo proti Sedlu.

V torek popoldan me je poklical Matjaž in me vprašal ali sem za smuko naslednji dan. Seveda sem, sem izstrelil kot iz topa. Čeprav človeštvo vse bolj drvi v uničenje in segreva planet, pa je letos iz neba za ta čas prišlo darilo v obliki snega in začasnih nizkih temperatur . V višjih predelih Julijcev je zasnežilo ravno toliko, da se da na nekaterih delih za silo smučati. V sredo ob sedmih zjutraj sem se dobil v Radovljici z Matjažem in Janezom in že smo drveli proti Italiji. Vožnja do Sella Nevea je minila hitro. Ko smo stopili iz avta nas je pričakal hladen vetrič. Malo nam je zabril okoli ušes in poskrbel za hladen štart. Začeli smo se vzpenjati po smučišču, ki pa je postajalo vse bolj strmo. Vse bolj nam je bilo vroče in kmalu smo prišli na delovno temperaturo. Na začetku je bilo vreme oblačno, a ko smo prišli do koče Gilberti se je razjasnilo in v smeri proti severozahodu smo lahko občudovali obsijane gore okrog Montaža. Pri koči smo malo predahnili, nato pa smo se morali spustiti rahlo navzdol v smeri Prevale. Kmalu smo spet sopihali v hrib in bili hitro na Prevali. Sonce nas je obsijalo in smejalo se nam je ob lepotah sosednjih gora. Potegnili smo še do žičnice na Sedlu. Razgledali smo se še na našo stran, a žičnice so vse mirovale. Čeprav se nismo dolgo obotavljali, pa se je sonce skrilo za oblaki ravno takrat, ko smo začeli s smuko. Difuzna svetloba je preprečevala, da bi smuka bila tista prava. Vseeno se nismo pritoževali, kajti za november je bilo že to čisti presežek. Pod Prevalo smo naleteli tudi na malo bolj trdo in ledeno podlago ter malo skorje, ki ni bila prav nič prijetna. V nadaljevanju je bilo bolje. Sledil je še kratek vzpon s smučmi na rami proti koči. Od koče pa je sledil spust po strmem delu smučišča kjer pa je bila smuka najboljša. V spodnjem delu je snega že malo primanjkovalo, a se je dalo pripeljati čisto do parkirišča. Zadovoljni smo se odpeljali nazaj proti domu. Vmes smo se ustavili še na hidraciji v domu v Planici. Po kratkem čveku smo jo ucvrli nazaj domov. Zvečer sem se moral s kolesom spraviti še na telovadbo v Šiško in lahko si predstavljate kakšen padec v posteljo je sledil, ko sem se vrnil domov. HUDOOO.

Na začetku je bilo prijetno hladno. Foto:Matjaž

Na klancu pa je že grelo. Foto:Matjaž

Še malo pa smo pri koči. Strmina ne popušča.

Odprl se je razgled na Gore okoli Montaža.

Šibamo na Prevalo. Lovimo sonce.

Pogled nazaj.

Smo že na soncu.

Šibamo na Sedlo. Upamo, da sonce zdrži.

Pogled na našo stran smučišča.

Še zadnji metri.

Tihožitje.

Matjaž ga zalaga.

Spust pri malce bolj ledeni podlagi.

Spet malo gor s smučmi na rami.

Pod gondolo.

Matjaž zalaga II

Luštna strmina.Foto:Matjaž

Na parkirišču ni bilo zime.

20. 11. 2017 Avtor: admin Kategorija: smučanje

Tek na Debni vrh

Tek začnemo s skokom. Narobe 🙂

Jesen je čas, ko vreme in temperature niso več tako ugodne kot spomladi in poleti. Čeprav nimam težav s kolesarjenjem tudi pri nižjih temperaturah, pa jeseni vseeno začnem bolj redno hoditi in teči. Kakšnega resnega treninga teka mi moji boleči členki na nožnih palcih ne dopuščajo več. Vseeno pa mi le uspe toliko teči in hoditi, da mi daljši pohodi, hoja v hribe, kakšen daljši tek in turno smučanje ne predstavljajo večjih težav. Zanimivo pa je postalo, kako moram vsako leto bolj pazljivo izvesti tranzicijo iz kolesa v tek in hojo. Najprej z Mojco povečava število pohodov, nato sledi povečana intenzivnost, med pohodi pa ves čas delam vaje za telo. Le tako se lahko izognem poškodbam. Zadnje čase sva začela z bolj rednimi pohodi in krajšimi teki. Kadar nama zmanjka časa za daljši pohod, še najraje skočiva na Debni vrh. Po na vrh je kratka, a strma, prav taka pa nama še najbolj leži. V nedeljo sva se odločila, da bova poskusila kar s tekom. Poleti sem sicer enkrat že tekel na vrh, a je kasneje imelo prednost kolo. Z avtom sva se odpeljala naprej od Zaloga čez most na Ljubljanici. Parkira sva avto na parkirišču pri železniškem podhodu. Začela sva z rahlim tekom najprej pod železnico in nato desno ob železnici. Tekla sva mimo precej nadležnega psa, ki je ves čas na zapuščeni parceli in laja tako močno, da samo čakaš kdaj se bo strgal s ketne. Na srečo je vmes še visoka ograja. Ob prohodu na asfalt sva zavila levo in odtekla po makadamu do ribnika. Pri ribniku sva zavila levo in se začela vzpenjati proti vrhu. Vzpon je najprej položen, kasneje pa postane bolj strm. Dizel mašini sta se le ogreli in počasi sva napredovala proti vrhu. Hitro sem bil na razglednem stolpu kjer sem počakal še Mojco. Malo sva se razgledala in zaradi hladnega vetra kaj hitro odšla nazaj dol. Navzdol sva tekla od stolpa levo po strmi poti, ki pripelje nazaj do podhoda pri železnici. Za začetek tekaške sezone je bilo kar v redu in upala sva, da najine nožne mišice na bodo nakopičile preveč mlečne kisline. Bila sva si enotna, da ta krog vsekakor še kdaj odtečeva. Lahko tudi v nasprotni smeri.

Najprej mimo psa.

Potem ob LJubljanici.

In že sva pri ribniku.

Ribnik

Sopihanje navkreber.

Barve jeseni na poti.

Tik pod vrhom.

NLP

Spust.

Gozdna opica.

Strm spust kjer je treba paziti na korenine.

Mimo borovcev.

Malo nad železnico.

16. 11. 2017 Avtor: admin Kategorija: tek