Danes sem šel iz Kamnika na Krvavec s kolesom. Prikolesaril sem vse do nadmorske višine 1750 m, 100 metrov pred vrhom me je ustavila tabla, ki prepoveduje vožnjo s kolesom na privatni zemlji. Spoštoval sem željo lastnika. Ne razumem sicer kako je to privatna zemlja, če se na njej nahaja smučišče, ampak ok. Pozdravil sem krave in odbrzel v dolino. Tura je precej zahtevna ( 65 km in 1.400 m nadmorske višine ). Do vrha sem rabil 3 ure, za vrnitev pa 1 uro. Vozil sem Trek 6500 ( mountain bike ). Prehitevali so me “specialkarji”, ki pa niso mogli tja kamor sem šel jaz. Na poti sem spil 3 litre vode in doma pojedel 2 krožnika gobove juhe in kruh. Po večerji pa sem “odbil” še 2 ledeno mrli pivi. GULP!

Hmm, energije je bilo še nekaj.

Kolesarji nismo zaželjeni.

Zvoh v ozadju.

Ob slabi vremenski napovedi sva zopet vstala ob 4:45 zjutraj in nebo je delovalo precej neobetajoče. Vseeno sva popila kavo in se izstrelila mimo Crnega jezera po poti do Lokvic. Pri Inđini Dolovi sva zavila desno na pot, ki pelje proti Obli glavi in Ledeni Pećini. Pot se postopoma vzpenja čez Korita. Počasi sva prišla do Oble glave, ki pod svojo čeljustjo skriva Ledeno Pećino. Na žalost je bil vhod jame še zasut s snegom in vzela sva si samo 15 minut počitka za slasten zajtrk (kruh in sir). Hitro sva nadaljevala in se približevala Bobotu. Oblaki so pričeli groziti in še bolj sva pospešila. Z reaktivnim pogonom sva preko snežišča prispela na preval pod Bobotom. Tam sva srečala veliko skupino planincev iz Bosne, ki so prišli na preval iz druge strani. Skupaj smo se povzpeli na vrh. Druga večja skupina je zaostala in povsem neprimerno opremljena tudi zašla s poti. Na vrhu slikca in že letiva v dolino. Pri spustu rešiva drugo skupino planincev, ko jim pokaževa pravo pot. Dva izmed njih sta že bila v skalah kar bi se lahko končalo precej klavrno. Oblaki nam že kažejo zobe in na prevalu si zaradi lažjega spusta in varnosti natakneva dereze. Na koncu snežišča srečava dva planinca, ki se v športnih copatih za košarko želita povzpeti na Bobota. Prijazno jim razloživa, da bosta imela težave in da to ni najbolj pametno, vendar z nasmeškom nadaljujeta pot. Kakor kdo hoče, si rečeva in “letiva” naprej. Na poti zavijeva desno in se začneva spuščati proti jezeru na Lokvicah in še preden prispeva v planinsko zatočišče začne deževati. V dežju se počasi in zelo utrujena vrneva v najino hiško v kampu Razvršje. Tura je trajala od 9-10 ur. BOBO IMAVA TE!

[Show slideshow]

Objavljam sliko čudovitega jurčka, ki sva ga nabrala na sobotnem gobarjenju v okolici Slovenije (:  Gobarjenje priporočam kot odlično rekreacijo na svežem zraku. Upoštevajte pa prosim pravila in ne upostošite gozda. Tiste gobe, ki ne poznate, pustite pri miru in ne pretiravajte s količinami. Gobe so pomemben del gozda in naj to tudi ostanejo.

Sliko posvečam Julki, ki je navdušena gobarka. Prepričan sem, da je nabrala že veliko takih.