Na vrhu Kranjske Rinke leta 2005. Sedimo in uživamo  Miha, Denis, David, Rok, Marko.

5 let in še nekaj bo minilo, ko smo se druščina planincev pozimi odpravili na Kranjsko Rinko. Po dolgih letih sem se je spomnil. Preko Žmavcarjev sem se povzpel do bivaka pod Skuto (2070m)  in potem nadaljeval do vrha.  S hojo sem začel ob 6:40. Pot čez Žmavcarje je v solidnem stanju, res pa je da hitro premagamo kar veliko višinsko razliko. Do bivaka sem rabil 2 uri.  Pot ni markirana vendar je edina in orientacijsko ne predstavlja nobene težave. Od bivaka se povzpete 100-200 metrov in pridete do markirane poti, ki ji sledite desno (levo gre na pod Skuto na Kokrško sedlo). Markirana pot vas pripelje na vrh. Na Kranjski Rinki je čudovit razgled na Skuto, Jezersko ter Planjavo in Brano.  Bilo je res vroče, brez sapice  in pred žgočim soncem sem jo hitro popihal v dolino. Pri avtu sem bil ob 12h kar pomeni, da sem za celotno pot porabil 5 ur in dvajset minut. Pot čez Žmavcarje priporočam tistim, ki radi hodijo v tišini. Srečate namreč bolj malo ljudi oz. jaz nisem nikogar. Pot pod noge !

[Show slideshow]

Nedelja, lepo vreme, prosti čas – odlična priložnost za izlet v Julijce. Z Marjanom sva jo popihala na Sleme.  Na hribi.net sem prebral, da je za vzpon potrebno 4,5 ure.  Midva sva rabila 2 uri in dvajset minut. Res je, da se nisva preveč ustavljala, vendar 4 ure in pol je pa vseeno malo veliko. Kakorkoli, gre za eno najbolj strmih poti, ki do Vrtaške planine ne pozna milosti. Potrebno je premagati 1400 metrov nadmorske višine. Pot se začne pri tabli, ki označuje konec Mojstrane. Nemudoma je potrebno zagristi v kolena in do Vrtaške planine pot ne pozna prave serpentine ali položnega dela. Do planine sva potrebovala uro in dvajset minut. Od Vrtaške planine naprej je pot bolj usmiljena in na vrhu je trud poplačan s čudovitim razgledom na dolino Vrata, Triglav, Kukovo špico. Škrlatico… Spust nama je dodobra “napumpal” sprednje stegenske mišice in ob 13h sva bila pri avtu. Sledil je še obisk kmetije Hlebanja v vasi Srednji vrh. Založila sva se z domačim sirom, na žalost pa danes niso imeli kislega mleka.  Čudovit dan v planinah.

[Show slideshow]

Hudo vroč dan je bil včeraj. Čudovit dan za švicanje  v gorah. Ni lepšega kot hoja navkreber medtem, ko ti švic curlja po čelu in zaliva vse kar imaš na sebi. Ja to je bil vzpon na Srednji Vrh, ki je manjši sosed Storžiča.  Na pot sva krenila ob 12h, ko je sonce maksimalno pripekalo. Na srečo pot prvi  dve uri poteka po senci. Priprave na hribovsko sezono so v polnem teku in opravila sva čudovito krožno pot, ki se začne v vasi Mače. Od tam sva se povzpela na Srednji vrh, nadaljevala čez Cjanovco in se spustila proti Javorovem vrhu. Na razpotju sva zavila desno in se skozi čudovite travnike mimo Hudičevega boršta spustila nazaj v Mače.  Na poti sva srečala zelo malo ljudi ker so očitno vsi (na srečo) odšli na planinski dom na Kališču. Celotna pot je trajala cca. 6 ur in pol. Zelo lepo. Priporočam.

[Show slideshow]