Najvišji vrh Nanosa
Kje je najvišja točka Nanosa? Pri anteni pač ne. Najvišji vrh je Suhi vrh do katerega iz vasi Strane vodi markirana pot. Najprej prečimo pobočje levo in se potem na odcepu za dom na Nanosu (desno Suhi vrh) po desni čez čudovit gozd in gorski mir mimo lovske koče povzpnemo na vrh. Vrnemo se lahko po drugi strani vendar moramo poznati pot. Midva sva se tokrat poslužila metode stezosledcev in skozi gozd ter mimo vrtač, sledila stopinjam planinca in njegovega psa ter zopet prišla nazaj do odcepa. Seveda pa morate imeti vsaj nekaj orientacijskih sposobnosti in biti prepričani, da vas stopinje ne bodo odpeljale v povsem drugo smer. No pa fino je, da pade tudi kakšen sneg, da se stopinje vidijo. Srečno.
13. 12. 2010
Avtor: admin
Kategorija: hribolazenje
Ni komentarja →
Razgledna “gora” nad Polhovim Gradcem.
Polhograjska gora ali Sveti Lovrenc je poleg Grmade odlična izbira za solidno trening “turo” in odličen razgled na vrhu. Zapeljete se do graščine v Polhovem Gradcu kjer je poštni muzej. Parkirate avto in jo ucvrete po strmini navzgor mimo čebelarskega doma. Na vrhu je cerkvica kjer se lahko razgledate naokoli in malo posončite (če imate srečo). Na poti navzdol, pri domu na križišču, jo lahko mahnete desno do vasi Praproče in se vrnete nazaj do graščine. Odlična krožna pot, ki vam vzame cca. 2 uri. Zanimivost – nekoč poleti, ko sva se z Mojco vračala nazaj dol, sva na skali nad potjo zagledala gamsa, ki se je sončil. Opazoval naju je in bil popolnoma miren. Nahajal se je 20 metrov nad nama na varni točki in lahko sva ga v miru opazovala. Legenda. Zanimivost št.2 – pred leti sva se z bratrancem Borisom povzpela na goro v zimskem času. En dan prej je bila huda odjuga, ki je stopila sneg. Naslednji dan pa je vse skupaj zmrznilo in, ko sva se vračala navzdol, sva bila več na riti kot na nogah. Boris si je prislužil podpluto čez stegno in rit, ki ji ni para. Res ogromna in črna.
11. 12. 2010
Avtor: admin
Kategorija: hribolazenje
Ni komentarja →
Sneg do kolen in naporno gaženje po Menini planini.
Danes sva se z Mojco odpravila na Vivodnik, vrh Menine planine. Pričakoval sem izredne snežne razmere, lepo vreme in že narejen gaz do vrha. Dobila sva izredne snežne razmere in lepo vreme, na žalost pa sva bila prva, ki sva se po obilnem sneženju odločila da osvojiva vrh iz Tuhinjske doline.Pred nama je šlo do vrha samo nekaj turnih smučarjev, ki pa so ostali na vrhu snežne skorje. Midva pa sva se za razliko od njih pri vsakem koraku pogreznila vsaj 40 do 50 cm. Torej, gazila sva cca. 4,5 ure do vrha in 2,5 ure nazaj. Bilo je čudovito, kot v pravljici. Menina planina me v snežni preobleki vedno znova navduši. Vsako leto se vsaj 1x povzpnem na vrh. Današnji izlet pa je bil zanimiv še iz enega razloga. Prvič sem preizkusil svoje nove zimske gojzarje Nepal Extreme – La Sportiva. Odrezali so se odlično. Hodil sem 7 ur, ves čas v snegu. Nogi sta se počutili odlično. Moj problematični artrozni prst pa se je oglasil zelo redko. No, Mojca pa je preizkusila Koflach plastične gojzarje stare okrog 20 let in praktično nerabljene. Moja sestra Nina jih je kupila v svoji rani mladosti in jih skoraj nerabljene podarila Mojci lansko leto. Čeprav sva slutila, da lahko zaradi visoke starosti pričakujeva težave, jih je Mojca danes vseeno obula in preizkusila. No, rezultat si lahko ogledate na sliki. Plastika je zaradi starosti ob prvem močnejšem pritisku popokala in še sreča, da je Mojca nemoteno lahko prišla nazaj v dolino. Normalno, starost naredi svoje in material je zanič. Čas je, da si tudi ona kupi nove.
06. 12. 2010
Avtor: admin
Kategorija: hribolazenje
Ni komentarja →
