Zbudila sva se v prekrasno jutro. Po skromnem zajtrku sva se zapodila v hrib in napredovala proti vrhu. Ves čas vzpona sva se ozirala nazaj in opazovala res impresivno pojavo Trnovačkega jezera. Ozračje je bilo precej vlažno in v hrib sva švicala kot nora. Premagala sva glavno strmino in znašla sva se na vetrovnem pobočju kjer sva zavila levo ma sever ptori vrhu. Kakšno urico in pol sva hodila še po travnatem pobočju in na koncu še malo poprijela za skalo in bila sva na vrhu. Bila sva sama na vrhu in uživala sva v čudovitih pogledih na Volujak, Trnovački Durmitor, Bioć…Sledil je spust po isti poti nazaj do najinega kampa ob jezeru. Na žalost sva se vrnila v največji vročini in nujno sva morala do Miloša po mrzlo pivo. Sledilo je lahko kosilo, počitek in uživanje. Popoldan sva ugotovila, da nama zopet primanjkuje hoje in odpravila sva se na vzhod. Malo sva se povzpela in odprla se je čudovita dolina s katuni. Od tam se je zelo lepo videl tudi Maglić in bila sva res vesela, da sva odkrila tudi ta čudoviti konec črnogorskih planin. Odločila sva se, da se drugi dan povzpneva na vrh, ki leži prav na nasprotni strani jezera kot Maglić. Sledil je spust do šotora, večerno opazovanje vode in narave, branje ter sladko spanje v miru in tišini.

Napočil je dan za godhod v gore. Želela sva se povzpeti na Maglić, ki je najvišji vrh v BIH. Zjutraj v hotelu čuvaju parka nikakor nisem mogel pojasniti zakaj bi rada avto pustila na Dragoš sedlu in ne na Prijevoru. Od Dragoš sedla do Prijevora je namreč še 8 kilometrov hoje. Razložil sem mu, da si želiva hoditi skozi “pragozd” Peručica in ne voziti v avtu po cesti. No, mislim, da si je mislil svoje o modelu, ki ne bo izkoristil še dodatnih 8 kilometrov makedama po katerem se lahko pelje z avtom. Kakšen čudak. Po zajtrku sva se z avtom odpravila v Nacionalni park Sutjeska. Na Dragoš sedlu sva pustila avto in si napolnila nahrbtnike za dvodnevno kampiranje na Trnovačkom jezeru. Počasi sva obtežena napredovala do Prijevora kjer se nenadoma odpre lep pogled na okoliške gore. Mimo katunov (pastirskih stanov) sva se spustila na veliko jaso kjer sva se pošteno najedla malin. Obogatena z vitaminov c sva se zopet začela vzpenjati proti jezeru. Po nekaj več kot 4 urah hoje sva jo prisopihala do jezera. Jezero se nahaja na čudoviti lokaciji mad gorami, ki je že na ozemlju Črne Gore. Sledilo je srečanje z nekakšnim čuvajem Milošem, ki skrbi za red na jezeru in pobira nekakšen prispevek za kampiranje, ki znaša 3 eur na noč za dve osebi. Kampiranje je dovoljeno le na nekaj določenih mestih. Druge infrastrukture ni. Miloš prebiva v nekakšni kočuri kjer je poleg tudi izvir pitne vode. V izviru vode se nahaja veliko Nikšičkega piva, ki ga lahko primerno ohlajenega dobiš za 1,5 eura. Drugače pa sredi dneva Miloš zagrabi svojo puško in strelja v tarče na obali jezera!!! Mimoidoči planinci morajo pač malce paziti, da jih Miloš slučajno po nesreči ne zadane. Streljanje s puško lahko traja tudi eno uro in streli odmevajo po okolici jezera ter seveda plašijo živali in motijo gorski mir. Na srečo se Miloš ščasoma utrudi in preostenak dneva lahko preživite v popolni tišini in lepoti jezera ter okoliških vršacov. Precej čuden pojav, še posebej, ko srečas Miloša s puško v roki in lepo podkrepljenega z rakijo. Svašta. Drugi dan se je Miloš izkazal tudi s podiranjem mladih in zdravih bukev iz katerih rad dela klopi in stole za obiskovalce jezera. No, kmalu po najinem sprehodu okoli jezera je pričelo deževati. Večerjo sem tako skuhal pod klopjo, pojesti pa sva jo morala v najinem “ogromnem” šotoru. Kasneje se je nevihta še malo okrepila, vendar se nisva dala motiti. Dež, ki je padal na napeto streho šotora je ustvarjal enkraten zvok, ki naju je hitro zazibal v spanec. Gorski zrak, maline, voda in streljanje so naredili svoje.

Tri dni hribolazenja po neskončnih gozdovih Gorskega Kotarja

Kolikokrat sem se peljal na morje in takoj za Delnicami videl tablo Nacionalni park Risnjak. Neštetokrat sem se spraševal pa kakšen je hudiča ta park. Napočil je čas, da se končno prepričam kakšne lepote skriva. Z Marjanom sva se v torek zjutraj odpeljala do Crnega Luga kjer je uprava nacionalnega parka in izhodišče za vzpon na Veliki Risnjak. Odločila sva se za Horvatovo stazo in počasi sva skozi bukov gozd napredovala proti vrhu. Temperatura je bila prijetna in skozi košate krošnje bukovega gozda naju je sonce le malokrat obsijalo. Izvrstni pogoji za hojo in kmalu sva bila pri Planinskem domu na Risnjaku. Oskrbnica nama je razložila, da ima v koči večdnevne seminarje skupina makrobiotikov. Sledil je vzpon na vrh in čudoviti razgledi naokoli. Hitro sva ugotovila, da je Gorski Kotar resnično ogromna površina gozda in Hrvati so lahko upravičeno ponosni na tako bogastvo. Spustila sva se nazaj do koče in nato nadaljevala proti Snježniku. Najprej sva se spusila do Cajtig in nato nekaj časa hodila po makedamu dokler pot ni zavila levo v gozd. Kmalu sva bila na vrhu Snježnika, od koder sva imala na dlani morje in celotni Gorski Kotar. Sledil je spust mimo zapuščenega doma pod Snježnikom, ki leži na čudoviti lokaciji tik pod vrhom. Žal pa je zaradi lastniških in drugih zapletov popolnoma zapuščen in počasi propada. Spustila sva se na Platak, ki je nekakšna reška varianta Soriške planine. Najprej sva se odpravila do doma Platak, ki spada v zapuščino megalomanskih socialističnih objektov v katerega lahko spraviš ogromno ljudi. Na žalost pa taki objekti ponavadi samevajo in prav tako je s planinskim domom Platak. Na klopci pred domom sva se malo okrepčala in ker ni bilo v domu ali pred domom nikogr sva se odpravila do Planinskog doma Sušak, ki ga vodi gospa Dolores. Napolnila sva si želodce in jaz sem nekje ob osmih še komaj uspel obdržati oči odprte. Skupaj s “svetilničarjem” sva okoli desetih zaspala kot ubita in zjutraj ob 6:00 sva bila že v nizkem štartu.

Zjutraj sem popil kavico in počakal Marjana. Kmalu sva po asfaltni cesti čez Platak korakala proti ishodišču za Guslico. Zopet sva imela čudovito vreme in na vrhu Guslice je bilo res lepo. Žal so na vrhu ostanki stare vojaške postojanke, ki malce skazijo okolico. Po zajtrku sva nadaljevala proti grebenu do Snježnika in v travi so se začele pojavljati planike, ki veljajo za gorske lepotice med rožami. Najin nadlednji cilj je bil Mirnjak. Na poti sva neletela na živalske iztrebke, ki sodijo bolj v kategorijo divjih živali nad 100 kilogrami. Po vsej verjetnosti so pripadali divjim svinjam ali medvedu. Prav za medvede je Gorski Kotar pravi raj kajti gozdne površine so res ogromne. Na žalost pa po pričevanju domačina niso ravno redki tudi primeri divjega lova, ki ogroža to čudovito žival. Upam, da se bodo divji lovci kdaj znašli na drugi strani puške. Po kratkem počitku na vrhu sva se spustila na Lazac. Lazac je ogromen čudovit travnik sredi gozda kjer stoji lovska koča in krmilnik za divje živali. Po preučitvi zemljevida sva se odločila, da poskusiva okrok Velikega in Malega Risnjaka priti nazaj do izhodišča v Crni Lug. Na zemljevidu je bila vrisana Janševa staza in kasneje Gašperčeva staza, ki bi naju pripeljala na cilj. Obe stezi pa sta na zemljevidu označeni kot slabo oziroma nemarkirani. Vseeno sva poskusila. Janševa staza je nemarkirana, slabo vidna vendar vseeno sva nekako uspela slediti poti (najmanj dvakrat sva malo zašla in potem zopet prišla nazaj na pot). Po naporni dobri uri hoda v eno smer pa se je Janševa staza čudežno izgubila v gostem gozdu in razočarana sva se morala vrniti nazaj na Lazac. Čeprav sva bila sodeč po zemljevidu blizu Horvatove staze pa je bilo nadaljevanje preveč zapleteno. Razmišljala sva tudi o tem, da bi jo mahnila kar po brezpotju vendar je to zaradi neugodnega terena (ogromne in globoke vrtače, gost gozd, jame) malo noro početje. Nič, vrnila sva se in se po Lovričevi stazi še enkrat povzpela do doma pod Snježnikom. Po počitku je sledil še spust. Pot naju je vodila do Medveđih vrat in naprej vse do izhodišča oziroma vstopa v nacionalni park. Zadnji kilometer sva že precej izčrpana prebrala še nekaj koristnih informacij na poučni poti Leska. Sledilo je hladno okrepčilo v restavraciji parka. Po okrepčilu sva se odločila, da se odpeljeva do Planinskog doma Vagabundova koliba. Čez Delnice in Lić sva kmalu prispela v Planinski dom Vagabundina koliba kjer naju je Vlado takoj dobil na “hud štos”. Na vprašanje ali sva Slovenca nama je odgovoril, da Slovencem ne strežejo. S svojim resnim obrazom in očali je izgledal precej prepričljivo in zateženo. Za sekundo ali dve sem pomislil “Ali je možno, da se to sploh še dogaja”? Je lahko nekdo tak idiot? No, nekaj sekund zatem se je Vlado začel hrupno smejati in si verjetno mislil “spet sem dva nategnil”. Vlado s svojo ženo vodi simpatični planinski dom v katerem pa kuhajo lokalno hrano. Drugače pe je ljubitelj planin in hitro vam lahko svetuje o poteh naokrog. Normalno, da sva dva zmatrana pohodnika takoj preizkusila nekaj specialitet in popila literček graševine. Sita sva se odpravila spat. Ponoči pa sva se borila s škripajočo posteljo.

Vstala sva ob osmih in se po zajtrku napotila na Strinež in Viševico. Uživala sva v prijetni poti in se okoli 14 ure vrnila nazaj. Po manjši malici sva se prijetno utrujena odpeljala domov. Gorski Kotar priporočam vsem ljubiteljem širnih gozdov, divjih živali in miru. Za razliko od naših hribov pa je tukaj tudi precej manj obiskovalcev. Kljub manjšim višinskim razlikam pa je za nekatere poti vseeno bolje, če ste dobro pripravljeni. Še posebaj, če se izgubite. Srečno.