Ob slabi vremenski napovedi sva zopet vstala ob 4:45 zjutraj in nebo je delovalo precej neobetajoče. Vseeno sva popila kavo in se izstrelila mimo Crnega jezera po poti do Lokvic. Pri Inđini Dolovi sva zavila desno na pot, ki pelje proti Obli glavi in Ledeni Pećini. Pot se postopoma vzpenja čez Korita. Počasi sva prišla do Oble glave, ki pod svojo čeljustjo skriva Ledeno Pećino. Na žalost je bil vhod jame še zasut s snegom in vzela sva si samo 15 minut počitka za slasten zajtrk (kruh in sir). Hitro sva nadaljevala in se približevala Bobotu. Oblaki so pričeli groziti in še bolj sva pospešila. Z reaktivnim pogonom sva preko snežišča prispela na preval pod Bobotom. Tam sva srečala veliko skupino planincev iz Bosne, ki so prišli na preval iz druge strani. Skupaj smo se povzpeli na vrh. Druga večja skupina je zaostala in povsem neprimerno opremljena tudi zašla s poti. Na vrhu slikca in že letiva v dolino. Pri spustu rešiva drugo skupino planincev, ko jim pokaževa pravo pot. Dva izmed njih sta že bila v skalah kar bi se lahko končalo precej klavrno. Oblaki nam že kažejo zobe in na prevalu si zaradi lažjega spusta in varnosti natakneva dereze. Na koncu snežišča srečava dva planinca, ki se v športnih copatih za košarko želita povzpeti na Bobota. Prijazno jim razloživa, da bosta imela težave in da to ni najbolj pametno, vendar z nasmeškom nadaljujeta pot. Kakor kdo hoče, si rečeva in “letiva” naprej. Na poti zavijeva desno in se začneva spuščati proti jezeru na Lokvicah in še preden prispeva v planinsko zatočišče začne deževati. V dežju se počasi in zelo utrujena vrneva v najino hiško v kampu Razvršje. Tura je trajala od 9-10 ur. BOBO IMAVA TE!

[Show slideshow]

Drugi dan sva vstala ob 4:45 in po dobri, močni črni kavi in okusnem zajtrku odbrzela proti vrhovom Durmitorja. Vremenska napoved je bila slaba in zavedala sva se, da morava pohiteti. Krenila sva mimo Crnega jezera do Lokvic. Od Lokvic sva se povzpela na Međed. Međed je gora, ki ponuja čodovite poglede na Crno jezero in celoten Durmitor. Pot po grebenu Međeda pa je precej izpostavljena in jo priporočam samo izkušenim gornikom brez vrtoglavice. Midva sva se povzpela do Severnega vrha nato pa obrnila in se povzpela še na Terzin Bogaz v bližini. Na vrhu sva pomalicala nekaj suhih marelic in začela ugotavjati, da vreme ne bo več dolgo zdržalo. Odpravila sva se navzdol proti alpskemu bivaku, ki se nahaja pod stenami gorovja Šljeme. Do bivaka sva morala prečiti še snežišče, ki pa zaradi južnega snega ni bilo nevarno. Ogledala sva si bivak in nekaj trenutkov zatem naju je že začelo prati. Od bivaka sva se spustila po drugi strani Međeda čez Strugo v dolino do Crnega jezera. Čas hoje: 6-7 ur.
Za hribolazenje po Črni Gori vsekakor priporočam knjigo The Mountains of Montenegro, ki jo je napisal Rudolf Abraham. Opisi poti so odlični in zelo natančni. Po zatrjevanju najinega gostitelja je Rudolf odličen gornik, ki lahko popije ogromne količine rakije. JUHAAA !

[Show slideshow]

No počasi sva se poslovila od Makedonskih naravnih lepot ter se napotila proti Črni Gori. Nevedna popotnika sva se napotila preko Kosova, ki je sedaj normalno samostojna država. Ob vstopu v Kosovo mi je kosovski carinik v angleščini prijazno razložil, da zelena karta ne velja in, da si moram omisliti njihovo zavarovanja ali pa obrniti. Kaj sva mogla kot, da sva za nekaj urno vožnjo kupila zavarovanje, ki je stalo 50 EUR. Hudo ! No pa gremo naprej proti Črni Gori. Napaka. Pred Črno Goro je še ozek pas Srbije. Čeprav se nama je zdelo čudno, da je meja močno zastražena in da se tam nahajajo vse možne narodnosti v vojaških uniformah sva pogumno “pičila” čez mejo. Na srbski strani pa presenečenje. Mladi policaj, ki mu je na vsake nekaj sekund obraz močno trznil mi je zagotavljal, da sva ilegalno vstopila v državo in nekaj klobasal o “štempljih” v potnem listu. No po nekaj minutah pregovarjanja je postalo vroče (po tem, ko sem obogaten z balkanskimi metodami iz prejšnjih potovanj poskušal podkupiti policaja) in zagrozil mi je s sodnikom in kaznijo ter se začel z najinimi potnimi listi nevarno odmikati od avta. Hitro sem obrnil avto, pograbil potne liste, se lepo zahvalil “mežikajoćemu” policaju in že sva drvela proti črnogorski meji in morala prevoziti dodatnih 100 km po kosovskih vaseh. HALO, ko bi to vedela prej ! Razumem Srbe, da so močno jezni vendar jaz res nimam nič pri tem. Tako Makedoniji kot Srbiji pa napovedujem še veliko problemov s krčenjem ozemlja. Žal so nadaljni konflikti v zraku. Upam, da se motim. No v večernih urah sva pridrvela v Žabljak in se utaborila v majhni hišici ( apartmaju ). Drugi dan sva malce počivala in se sprehajala ob Crnem jezeru, ki je čudovito. Zaradi slabega vremena je bilo malo turistov in v miru sva se sprehajala in načrtovala najine nove podvige v planinah. Več v drugem delu.

Crno Jezero, v ozadju levo Savin Kuk, desno Međed. YEAH !!!!!!!! Zemo, kakva priroda !