Mojco sem vprašal ali bi prekolesarila turo, ki sva jo z Marjanom prekolesarila pred nekaj tedni. Takoj je bila za. Vseeno pa sva naredila načrt za malce krajšo varianto s štartom in ciljem v Trbižu. Kot po navadi sva se prepozno odpeljala od doma. Avto sva pustila malo nad Trbižem na cesti, ki pelje v Cave del Predil. Bilo je že lepo toplo, ko sva začela vrteti pedala. Kilometri in višinski metri so bili hitro za nama. Med potjo sva se pogovarjala kako noro bi bilo odpreti majhen kolesarski hotel v Cave del Predil, ki ima ogromen potencial za razvoj športnega turizma. Do Rabeljskefga jezera je bilo kar nekaj prometa, ki pa je popolnoma usahnil, ko sva se začela vzpenjati proti prelazu Sella Nevea. Noge so bile sveže in kot bi mignil sva bila na na prelazu. Sledil je vratolomen spust na italijansko stran. Vmes sva srečala par, ki se je vzpenjal s torbami na kolesu. Spomnila sva se najinih kolesarskih popotovanj, ko sva naložena kot dve muli z lahkoto premagovala marsikateri prelaz. Spust se je končal v kraju Chiusaforte kjer sva se priključila na kolesarsko stezo Alpe Adria in se usmerila proti Trbižu. V kraju Dogna sva zavila desno in začela z vzponom na Sella Somdogna. Kot sem pojasnil že v prejšnjem zapisu gre za res lep vzpon, ki ni preveč strm in postreže s čudovitimi razgledi na Montaž in ostale okoliške gore. Počasi sva se vzpenjala in srkala lepote, ki jih ponudi ta vzpon. Na vrhu naju je pričakalo lepo vreme. Peš sva se še malo povzpela in odprli so se nama čudoviti razgledi. Tudi spust je bil odličen, saj je bila cesta suha, prometa ni bilo, in lahko sva v miru zalagala ovinke. Vseeno pa sva morala biti previdna saj se najde tudi kakšen avto, ki lahko ovinke tudi seka. Pri vodi sva se osvežila, kajti postajalo je precej vroče. V Dogni sva se morala priključiti nazaj na kolesarsko stezo kar je vključevalo vzpon po kratkem klancu z naklonino 27% in precej grobim asfaltom ter peskom. Spet sva bila nazaj na stezi in odkolesarila sva proti Trbižu. Vmes sva se v Pontebbi ustavila ne mestnem trgu kjer sva si privoščila pivo, kavico in vodo. Da se ne bi preveč zasedela, sva jo kar hitro mahnila naprej. Do Trbiža sicer ni bilo daleč, a gre kolesarska steza ves čas rahlo navzgor. V Trbiž sva prispela že v večernih urah. Odkolesarila sva še do avta in krog je bil sklenjen. Za nama je bilo 114 kilometrov in 2030 metrov vzpona. Čudovit kolesarski dan je bil za nama.

Na povabilo Simšičev sva se za nekaj dni odpravila na Krk. Bilo je luštno. Malo sva se kopala, igrala ping pong, nekaj malega kolesarila in hodila, vmes pa smo spili še kakšen mrzel pirček in se zabavali. Sicer sva na Krk prišla ravno v času nogometne evforije, ko se je Hrvaška reprezentanca uspešno prebijala do drugega mesta na svetovnem prvenstvu. Vedno je zanimivo videti, kako športni uspehi uspejo aktivirati ljudi. Zdi se kot, da je v času vse večjih težav, ki se kopičijo na tem planetu, športni uspeh tisti, ki ljudem da nekakšno upanje in veselje. Za kakšen mesec se zdi, kot da ne obstaja ničesar drugega kot prvenstvo. Po prvenstvu, ko nogometaši, funkcionarji, politiki, multinacionalke in ostali deležniki poberejo milijone pa se življenje vrne v stare tirnice. Sledi soočenje s kruto realnostjo, ki pa je lahko precej boleče. Ljudem preostanejo dresi, žoge, podpisi in dvig nacionalne zavesti. Trije dnevi so minili kot blisk in bil je čas za odhod. Za zadnji dan pa sva sklenila, da narediva kakšno kolesarsko turco v Gorskem Kotarju. Na poti domov sva se zapeljala do Gornjega Jelenja kjer sva pustila avto. Najprej sva po ozki asfaltirani cesti odkolesarila do Platka. Takoj naju je prevzel čudovit gozd in veliko bolj svež zrak kot na morju. Hitro sva prispela na Platak kjer je bilo kar nekaj ljudi. Na Platku sva našla tablo, ki je označevala dve progi za spust mimo smučišča. Odločila sva se, da se povzpneva po grobem makadamu do vrha in potem vidiva kje lahko nadaljujeva naprej. Vzpon je potekal po gozdu mimo smučišča. Hitro sva bila na vrhu in odločila sva se, da nadaljujeva do sedla Rimska vrata, tik pod vrhom Snježnika. Pot do sedla je postala malo bolj groba, a se je vseeno dalo pribrcati do konca brez težav. Na sedlu sva se malo odpočila in se spustila na drugo stran v osrčje gozda v nacionalnem parku. Spust je potekal po nekakšni muklatjeri, ki je bila povsem zasuta s kamenjam, vejami in ostalim preprekam. Med spustom se mi je med menjalnik in okvir kolesa zataknila debela veja. Hitro sem se ustavil in opazil, da je menjalnik povsem spremenil smer. Bilo je jasno, da sem skrivil manjalnik ali pa nosilec menjalnika. Upal sem, da je samo nosilec. Nadaljevala sva s spustom in prispela na boljšo cesto ter obrnila nazaj v smeri Platka. Sledil je vzpon po čudovito ohranjenem bukovem gozdu. Po nekaj kilometrih sva prispela nazaj do vrha smučišča. Malo sva se razgledala naokoli, nato pa se spustila na Platak. Pri spustu sva imela dve možnosti. Ena pot je speljana po gozdu, druga pa po makadamu po katerem sva se tudi vzpenjala. Midva sva izbrala lažjo. Vseeno je letelo in na Platku sva bila kot bi mignil. Nazaj do avta sva se spustila po isti cesti. Vmes pa sva se v domu Sušac v senci mogočnih dreves še odžejala. Tura ni bila zahtevna. Povzpela sva se za 1100 metrov in naredila 33 kilometrov. V Gorski Kotar se vsekakor splača pobegniti pred peklensko vročino.

Tokrat mi je Marjan predlagal turo k sosedom Italijanom. Sella Somdogna? No, tam pa res še nisem bil. Hitro sva se dogovorila in že sva z avtom letela v Kranjsko goro. Za voznika se je javil Marjan, ki z leti ne kaže nikakršnega naveličanja vožnje z avtomobilom. Jaz, nasprotno imam vožnje z avtom vrh glave in sem veliko rajši na sovoznikovem sedežu ali pa na kolesu. Vremenska napoved ni bila najboljša, a upala sva, da bo vreme zdržalo. Avto sva parkirala na parkirišču za policijsko postajo in se pripravila za nadaljevanje s kolesom. Doma sem si na hitro ogledal potek ture in vedel sem, da naju čaka kar naporno poganjanje pedal. Dogovorila sva se, da se vrneva čez Sella Nevea kar podaljša turo krepko čez 100 kilometrov. Marjanu sem povedal, da bova kolo gnala kot se spodobi in tako je tudi bilo. Zapodila sva se po kolesarski poti iz Kranjske gore proti Trbižu. Malce sva morala paziti, kajti na stezi je bilko že ogromno turistov, ki z veseljem zasedejo oba strani steze. Hitro sva napredovala in mimo Trbiža sva švignila kot mi mignil. Kolesarska steza ti res omogoča, da lahko občuduješ naravne lepote v okolici in ti ni treba paziti na promet. Kolesarila sva skozi tunele, ob avtocesti, čez travnike, po nadvozih, skozi galerije, se vzpenjala po strmin kratkih klancih in predvsem uživala v brezskrbni vožnji. V kraju Dogna sva zavila levo in začela z resnim vzponom, ki traja 16 kilometrov. Pritisnila sva pedala in se začela vzpenjati po cesti, ki so jo italijanski vojaki zgradili že v prvi svetovni vojni. Gre res za čudovit vzpon. Ves čas vzpona si lahko ogleduješ Montaž in okoliške gore. Nad cesto rastejo borovci, ki s svojim vonjem pričarajo kolesarsko kuliso, ki na trenutke spominja na vožnjo po recimo Korziki. Cesta je v zelo dobrem stanju in res je bilo prijetno kolesariti. Da pa le ne bi bilo preveč prijetno sva ga z Marjanom pošteno navila. Proti koncu vzpona, ko sva imela le še nekaj serpentin do konca pa je začelo deževati. Temperatura je bila za ta čas kar malo nizka, zraven pa je svoje naredil še dež in veter. Na vrhu sva se skrila pod drevo. Sledilo je malce okrepčila ter kratek sprehod do vzpetine v bližini, od koder sva se še bolje razgledala naokoli. Po tem, ko sva se spočila pa je sledil spust nazaj v dolino. Na žalost cesta ne pelje na drugo stran in potrebno se je vrniti nazaj v Dogno. Doma sem pregledal zemljevid in videl, da bi se z gorskim kolesom dalo spustiti drugo stran. Brzela sva v dolino in si vmes še natočila vodo iz gorskega potoka. Čakal naju je še vzpon na Sella Nevea. Iz Dogne sva odkolesarila v Chiusaforte in začela z vzponom. Cesta se je kar nekaj časa vlekla in noge niso več ubogale tako kot na prvem vzponu. Vseeno se nisva dala in kmalu sva sopihajoča skozi cestne galerije prispela na vrh prelaza. Tudi tukaj naju je pričal dež in zopet naju je malo osvežilo. Ko sva stopila s kolesa so bile noge že res lepo zakrčene in utrujene. Hitro sva se spustila v dolino in naletela na veter v prsa. Ker spust ni strm in nama je veter pihal v prsa se je vse skupaj zdelo, kot da se voziva po ravnem. Zdrvela sva mimo Lago del Prebil in padla v Cave del Prebil. Zavil sem v edini lokal, ki je bil odprt. Izkazalo se je, da gre za picerijo v kateri sva naletela na skupino Nemcev in Belgijcev. Šlo je za dve skupini, ki s kombijem in naloženimi kolesi potujejo naokrog in kolesarijo po Alpah. Midva sva si zaželela mrzlega piva. Po tem, ko Marjan zaradi jezikovnih nesoglasij nikakor ni uspel vzpostaviti kontakta z natakarico, sva le dobila pivo in se usedla zunaj na sončku. Pivo je zdrknilo po izsušenih grlih in zdelo se je, da ga je malo manj kot sva bila navajena. No, po natančni analizi kozarca sva ugotovila, gre za 0,4 in ne 0,5 litra kot sva pričakovala. Razliko sva hitro izravnala tako, da sva naročila še eno pivo. Na koncu sva plačala 16 EUR kar se nama je zdelo precej. Ko, sva že hotela oditi pa sva za nagrado dobila še nekaj koščkov pice in račun je bil pozabljen 🙂 Čakal naju je še spust v Trbiž in vrnitev v Kranjsko Goro po kolesarski stezi. Noge so bile utrujene in kolesarska steza, po kateri je zjutraj letelo se je tokrat zdela kot neskončna pot, ki se nikoli ne konča. A tudi to sva z meditativnimi in motivacijskimi tehnikami uspešno prebrcala. Na parkirišču sva ugotovila, da je je za nama res lepa, dolga in kar naporna tura. Prekolesarila sva 143 kilometre in se povzpela za 2.400 metrov. Na poti domov pa sva se ustavila še v piceriji Čili kjer naju je že čakal Miro – jeseniški turni smučar, fotograf in možakar s polno malho nasvetov 😉 Med prijetno debato, obujanjem spominov in vsem ostalim klobasanjem smo si fino napolnili želodce in se odžejali. Po večerji sva se poslovila od Mira in se odpeljala v Ljubljano. Za nama je bil res lep in prijeten dan 😉