Mojca sedi pred cerkvijo na Limbarski gori in lovi nekaj sončnih žarkov.

Poškodba zadnje stegenske mišice me je za nekaj časa oddaljila od teka in turnega smučanja. Ostane pa mi hoja in kolo. Danes sem združil nekaj manjših lokalnih turc in jih povezal v malo daljšo. Z Mojco sva štartala iz Ljubljane in se najprej povzpela v smeri Rašice. Pred vasjo sva zavila levo na makedam in lepo počasi grizla v hrib. Danes sva imela v planu preizkus koles na malo bolj grobih makedamih. Prišla sva do križišča poti in se spustila v Selo pri Vodicah. Tam sva zavila desno in se odpeljala v Mengeš. V Mengšu sva zavila levo in se napotila proti Domžalam. Domžalam sva se izognila in se skozi Spodnje Jarše in kasneje Vir usmerila proti Krtini. Med potjo sva bila primorana vohati ogromne količine gnojnice, ki se jo trenutno zliva povsod naokoli. Višek agroživilske slaboumnosti je trenutno povsem na udaru. Nekako sva odmislila smrad in zdrvela proti Moravčam. V Moravčah sva si v lokalnem bifeju privoščila kavico in Cocto. Čakal naju je 7 kilometrski vzpon na Limbarsko Goro, ki je mestoma kar lepo strm. Sonce se ni in ni pokazalo. Čez nekaj minut naju je že lepo mrazilo. Na srečo pa naju je čakal klanec, in nekaj trenutkov kasneje, ko sva pritiskala pedalke v hrib, so bili hladni trenutki že pozabljeni. Na vrhu Limbarske gore je rahlo pihalo in prav dolgo se nisva zadrževala. Sledil je hitri spust po ne preveč prometni cesti, kar je vedno pravi užitek. V Moravčah sva zavila levo in čez nekaj sto metrov desno v smeri Ribč. Začel je pihati še malo bolj hladen veter in potrebno je bilo lepo pritisniti, da se nisva shladila. Na vrhu vzpona sem na GPS navigaciji zasledil kolovoz, ki preči pobočja Miklavža in se spusti do Velike vasi. Pa poglejva kakšen je, sem si rekel. Izkazalo se je, da je malo bolj grobe narave s kar strmim pobočjem na levi strani. Super preizkus za kolesi. Na kolovozu je bilo veliko listja in srednje velikih kamnov, kar pa ni niti slučajno zaustavilo najinih koles. Bilo je potrebno paziti kje voziš, a kaj hujšega ni bilo. Zaustavila naju je šele gozdarska vleka, ki je dodobra načela kolovoz. Od vasi naprej je sledil spust v Seneožeti kjer sem moral Mojco kar malo okregati zaradi hitrosti pri spustu. Novo kolo je veliko bolj cestne narave in Mojca je pri spustih postala kar malo preveč pogumna. Ker imava trenutno še vedno zelo gladke serijske plašče na kolesih je potrebno biti pri spustih kar malo rezerviran. No, ko ji je na enem izmed ovinkov zadnje kolo malo prestavilo, je tudi sama videla, da mora na ostrih in strmih ovinkih voziti počasneje.V Senožetih sva se čez leseni most, ki je na robu propada, čez Savo odpeljala v Jevnico in od tam v Ljubljano. Ustavila sva se še v Polju kjer sva s sestro Nino takoj pospravila nekaj kosov veganske potice, ki jo je pripravila Julči. Za nama je bilo 85 km in 1200 metrov vzponov. Kolesi sta z odliko opravili vse vozne površine in vse bolj se imamo radi.

Iz Gameljn šibava pod Rašico.

Na makedamih ga Mojca še ni povsem spustila.

Aha, Moravče so blizu.

Uff, naklonina se je povečala.

Še zadnji metri pred ciljem.

Šibava proti Miklavžu.

Aha malo bolj resen kolovoz. Med listjem se je skrivalo kar precej kamenja in vej.

…kar pa ni ustavilo modre strele.

No gozdna vleka pa je bila prevelik zalogaj.

No, tukaj pa Mojca res leti v dolino.

V Zajčji Dobravi pa stara zgodba…

Mojca leti v Grosuplje.

Končno sončna topla sobota in čas, da preizkusiva najini potovalni kolesi TREK 520. Med potjo sva izvedla nekaj osnovnih prilagoditev kolesa in odkolesarila na Mali Lipoglav. Tam sva obiskala Denisa ter Kristino. Ko sva prispela do hiše, sva ju ravno zmotila pri spomladanekih opravilih na njunem velikem posestvu. Malo smo poklepetali in že sva šibala naprej. Najprej sva se spustila v Grosuplje in nadaljevala čez Šmarje Sap proti Ljubljani. Na Dolenjski cesti sva zavila na Orle. Po strmem a kratkem vzponu sva se na travniku še malo posončila in uživala toplo spomladansko vreme. Čakal naju je še spust in vožnja do Polja. Kolesi sta bomba in komaj čakava, da odkolesarila kam v širni svet. 🙂

Mojca šiba po ravnini.

Kmalu že sopiha v klanec.

Zastrupljanje planeta se začenja. Vsako leto znova.

Ajde Mojca pritisni….

Že letiva v dolino.

Strm klanec na Orle.

Martinčkanje.

Poziramo.

Koča pod Poreznom. Kot bi bilo poleti.

Po tem, ko sem včeraj doživel gumidefekt s specialko sem se danes odločil, da izberem malo bolj težko orožje kjer ni pričakovati podobnih težav. Odpravil sem se na kočo pod Poreznom. Doma sem pozabil zemljevid in še dobro, da sem si sestavil in naložil pot na GPS uro. Parkiral sem takoj za odcepom za Davčo, na cesti Škofja Loka – Železniki. Čeprav je bilo v dolini hladno, pa je močno sonce dalo slutiti, da bo višje drugače. Najprej sem kolesaril po asfaltni cesti proti Davči. Po sedmih kilometrih sem zavil levo proti smučišču Cerkno. Ob cesti ni oznak za smučišče ampak samo za kmetije. Vzpenjal sem se še nekaj čas po asfaltu, pri kmetiji pa je bilo asfalta konec. Začel se je makedam. Po lepo speljanih serpentinah sem se vzpenjal čez smučišče in kmalu prikolesaril na vrh. Sledil je direktni spust v dolino po makedamu ob smučišču. Hitro sem bil pri glavnem parkirišču kjer parkirajo smučarji. Od tam sem se usmeril proti Poreznu. Vzponi niso bili težki, a od Medrca naprej se je naklonina precej povečala in zadnji vzpon je bil tisti pravi kjer ni prostora za napake. No nič pretežkega. Vso pot me je grelo sonce in imam občutek, da bo zima zelo skopa s snegom. Dozdeva se mi, da je že vse tako pregreto, da se lahko počasi poslovimo od zimskih športov. Vsaj tam na višini do 1500 metrov. Pred kočo sem se malo odpočil in posončil. Za spust sem izbral peš pot po severnem grebenu. Kmalu sem spoznal, da sem se uštel. Iz dveh razlogov. Moje kolo brez zadnjega vzmetenja in ne preveč globokim vhodom spredaj nikakor ni kos taki stezi. Bila je polna velikih skal, razrita, na nekaterih mesti pa tudi precej blatna. Kombiniral sem s posebno tehniko teka s kolesom v rokah. Kasneje, ko sem prišel v gozd sem se nadejal boljših razmer, a sem se ponovno uštel. Pot, ki poteka po gozdu ima še vedno veliko podrtih dreves. Listje je zakrilo skrite nevarnosti in vožnja je zopet postala kombinacija spusta in teka. Mimo planincev sem blaznel s kolesom v rokah in kmalu sem bil pri kmetiji. Tam sem zavil na kolovoz, ki me je pripeljal v Rovtarjev graben. Že ime pove, da se mi ni obetalo nič dobrega. Kmalu sem ugotovil, da je pot popolnoma razrila voda. Za nameček pa so jo še dodatno razrili gozdarji. Dobesedno ril sem po blatu in nekajkrat sem mi je kolo kar nehalo vrteti. Po zelo utrujajočem potiskanju kolesa v klanec sem le prišel do poti kjer se je dalo spet kolesariti. Nekaj časa sem pritiskal kot nor, po tem pa , ko se je začel labirint kolovozov sem se odločil, da se vrnem nazaj v dolino. Po spustu čez gozdne poti sem se skoraj zaletel v tri srne. Končno sem prišel nazaj v dolino in se popolnoma blaten priključil glavni cesti. Od tam sem odkolesaril nazaj do avta in avantura je bila zaključena. Urica mi je namerila 44 km in 1.600 metrov vzpona.

Takoj me je pozdravilo sonce.

Precej zanimiv vhod v Davčo.

Sedaj pa me že lepo greje.

Sem že na terenih smučišča.

Odpirali so se čudoviti razgledi.

Prikazuje se Porezen. Nekaj bo treba še zbrcati. Čaka me glavna strmina.

Pogled nazaj na pot.

Malo se je položilo, da lahko vsaj fotkem.

Poziranje v kratkih hlačah pred kočo.

Čudoviti razgledi.

Steza po severnem hrbtu. Tukaj je bila še v redu.

Toje pa je najbolj nemogoča podlaga. Neakakšna zemlja in glina in pesek zmešani skupaj. Vse se lepi na kolesa in nemogoče je voziti kolo. Ostane ti samo, da ga porivaš v hrib.