Sneg do kolen in naporno gaženje po Menini planini.

Danes sva se z Mojco odpravila na Vivodnik, vrh Menine planine. Pričakoval sem izredne snežne razmere, lepo vreme in že narejen gaz do vrha. Dobila sva izredne snežne razmere in lepo vreme, na žalost pa sva bila prva, ki sva se po obilnem sneženju odločila da osvojiva vrh iz Tuhinjske doline.Pred nama je šlo do vrha samo nekaj turnih smučarjev, ki pa so ostali na vrhu snežne skorje. Midva pa sva se za razliko od njih pri vsakem koraku pogreznila vsaj 40 do 50 cm. Torej, gazila sva cca. 4,5 ure do vrha in 2,5 ure nazaj. Bilo je čudovito, kot v pravljici. Menina planina me v snežni preobleki vedno znova navduši. Vsako leto se vsaj 1x povzpnem na vrh. Današnji izlet pa je bil zanimiv še iz enega razloga. Prvič sem preizkusil svoje nove zimske gojzarje Nepal Extreme – La Sportiva. Odrezali so se odlično. Hodil sem 7 ur, ves čas v snegu. Nogi sta se počutili odlično. Moj problematični artrozni prst pa se je oglasil zelo redko. No, Mojca pa je preizkusila Koflach plastične gojzarje stare okrog 20 let in praktično nerabljene. Moja sestra Nina jih je kupila v svoji rani mladosti in jih skoraj nerabljene podarila Mojci lansko leto. Čeprav sva slutila, da lahko zaradi visoke starosti pričakujeva težave, jih je Mojca danes vseeno obula in preizkusila. No, rezultat si lahko ogledate na sliki. Plastika je zaradi starosti ob prvem močnejšem pritisku popokala in še sreča, da je Mojca nemoteno lahko prišla nazaj v dolino. Normalno, starost naredi svoje in material je zanič. Čas je, da si tudi ona kupi nove.

[Show slideshow]

Krožna pot po Smrekovškem pogorju.

Letos pozimi sva obiskala Komen.Vreme nama ni dopustilo nobenih razgledov in na vrhu nisva videla več kot 2 metra naprej. Slutil pa sem, da je Smrekovško pogorje nekaj kar moram nujno videti v lepem vremenu. Včeraj sva se podala na krožno pot po pogorju in imela sva srečo. Vreme nama je bilo res naklonjeno in medtem, ko so se v Ljubljani ljudje slabo videli (megla in oblačnost), sva midva cel dan uživala na soncu in čistem zraku. Moji bronhiji, razdraženi od ljubljanskega zraka pomešanega z delci vsega možnega sranja so mi nemudoma prenehali nagajati. Avto sva pustila v Ljubenskih Rastkah. Najprej sva se po asfaltni cesti povzpela do točke kjer pot zavije desno in hitro zagrizemo v hrib. Sledilo je malo tavanja po hribu, kajti zgrešila sva odcep in že sva se mimo kmetije Atelšek vzpenjala proti Domu na Smrekovcu. Vmes sva nabrala lisičke (zvečer sva pripravila odlično juho). Po kratkem počitku pri domu sva se povzpela na Smrekovec. Od Smrekovca pot poteka po grebenu do Krnesa in naprej do Komna. Od Komna sva se spustila nazaj do Rastk in krog je bil sklenjen. Celotna pot traja cca.7 ur. Ves čas hoje po grebenu ste nagrejeni z lepimi razgledi na Koroško (Peca, Uršlja gora) in Kamniške alpe. Ne ustrašite se, če kdaj slišite, da je na pogorju veliko volka. Volk je trava, ki raste na pogorju. Takoj pa bi bil za to, da bi srečal pravega. No, sva pa v Ljubenskih Rastkah videla dve divji svinji v ogradi. Ne vem zakaj se prosto ne sprehajata po divjini, ampak to pa je že tema za kakšen drug blog…Priporočam.

[Show slideshow]

Včeraj sem se odpravil na Tolsti vrh na Dleskovški planoti. Dleskovško planoto sem že večkrat opazoval med vzponom na Ojstrico in Lučkega Dedca. Odločil sem se za vzpon iz doline Lučka Bela. Z avtom se lahko pripeljete skozi dolino do konca in pri parkirišču kjer vas oznake napotijo proti Korošici parkirate. Lahko pa avto pustite že bolj na začetku ali sredini doline in se naprej odpravite peš. To sem storil tudi sam in si za nagrado prislužil dodatno uro in pol hoje. Pot je res lepa, polna potočkov, ki se ob taljenju snega  napolnijo in se na nekaterih mestih zlivajo v dolino kar po poti. Mimo mlake Stare stale markirana pot pripelje vse do Vodotočnika kjer se nahaja mala hišica in čudovito jezero. Od tam pa se po nemarkirani poti levo povzpnemo do vrha. Na vrhu se odpre razgled na Planjavo in Ojstrico. Na pot sem odšel prepozno in na poti navzdol sem se boril z južnim snegom, ki mi je precej otežil spust. Saj poznate občutek, ko vam ob vsakem koraku malce spodrsne in je potrebno biti ves čas v pripravljenosti. Na poti navzgor sem izgubil mojo priljubljeno kapo, ki mi jo je spletla Mojca. Prijazni planinci, ki so se vračali v dolino so mi jo obesili na ruševje kjer sem jo nazaj grede pobral. Hvala.

[Show slideshow]