Včeraj pa smo po dolgem času združili moči. Na Veliki Draški vrh in Viševnik sem se odpravil z Mojco in Marjanom. Kot že tolikokrat v letošnji zimi smo zopet občutili pomanjkanje snega. Na nekaterih mestih trava pošteno gleda ven iz snega medtem, ko vam na napihanih delih noga lahko pošteno izgine v sneg. Razmere so kakršne so in že smo jo sopihali proti Studorskemu prevalu od koder smo se navpično pognali proti Velikemu Draškemu vrhu. Da ne bi bilo potrebno direktno čež skale sem Marjana in Mojco prepričal, da veliko skalo “obvozimo” po desni. Prav zaradi že prej opisanih razmer pa se je “obvoz” izkazal za malce napornejšo verzijo, ki nam je postregla z golo skalo, udirajočim metrskimi nanosi in ruševjem. Mojca je demonstrirala nekaj slabe volje, ki pa se je kmalu razblinila s sončnimi žarki. Po kratki borbi smo prišli na greben od koder smo se sprehodili proti vrhu. Na vrhu klasična uživancija v lepih razgledih nato pa spust po južnem pobočju. Sonce je vse bolj grelo in že pri spustu nam je bilo lepo toplo. Spustili smo se nazaj do Jezerc kje pa smo se razšli. Mojca in Marjan sta se odločila, da se odpravita na Srenjski preval, jaz pa po osrednji grapi proti grebenu, ki pelje na vrh Viševnika. No tukaj pa je temperaturca res narasla in vsi smo v pravi naklonini začeli pošteno izgubljati tekočino. Užival sem v hoji proti vrhu, čeprav so se mi dereze včasih spremenile v uteži. Na grebenu sem počakal Mojco in Marjana in skupaj smo se odpravili na vrh Viševnika. Sledil je še spust nazaj na Rudno polje in krog je bil sklenjen. No, pošteno utrujeni smo se ustavili še pri Legastji in malce zmanjšali zaloge hrane. Imeli smo se res lepo in preživeli smo čudovit dan v gorah.

Kmalu potem, ko smo zapustili Rudno polje sta se nam prikazala Ablanca na levi in Veliki draski vrh na desni.

V ozadju Ablanca, pod njo Studorski preval. Marjan sopiha v globokem snegu.

No tukaj se je malo zakompliciralo

Tukaj smo že na grebenu in gremo proti vrhu. Ablanca v ozadju.

Trio mmm na vrhu. V ozadju lep pogled na Triglav.

Sledil je spust nazaj na Jezerce. Zelo lepo

Uživanje na soncu in snegu.

Marjan in Mojca sta se odpravila na Srenjski preval (leva črta) jaz pa po osrednji grapi (desna črta) na greben, ki pelje na Viševnik.

Pogled nazaj v osrednjo grapo, ki pripelje na Viševnik

Pogled na Mali draški vrh

Pot pelje desno pod grebenom na vrh Viševnika

Marjan in Mojca tik pod vrhom Viševnika. V ozadju Veliki draški vrh (desno).

Danes sva jo z Marjanom mahnila na Menino planino. Bila sva precej pozna in šele ob 13h sva iz vasi Golice krenila proti vrhu. V ostrem tempu sva hitro napredovala in se obrnila proti Biba planini. Nekaj časa sva hodila proti Biba planini potem pa sva se obrnila na sever in krenila direktno proti Vivodniku. Na vrhu nisva bila dolgo kajti temperatura je bila precej nizka in mrzel veter je pošteno bril. Nazaj sva se spustila po markirani poti nazaj na Golice. Tako sva zaključila res lepo pohajkovanje po Menini planini. Na poti mi je crknila baterija na fotoaparatu in nekaj slik sem naredil s telefonom. Res škoda, kajti razemere so bile za fotografiranje idealne. Novega snega je cca. 20 cm in je popolnoma suh ter nepredelan. Na nekaterih mestih pa ga je veter nanesel v polmetrske nanose, ki poskrbijo za kurjenje dodatnih kalorij. Vreme je bilo sončno in kombinacija sonca, svežega snega, mrzlega zraka ter popolne tišine je poskrbela za že kar malo kičasto sceno. Menino v zimskem času res priporočam. Aja, srečala pa nisva niti ene same žive duše razen nekaj ptičev, ki so nama s petjem delali družbo. Ob 18h sva bila prijetno utrujena pri avtu. Tudi višinske je nekaj, skoraj 1000 metrov. Vrrrum in šibava domov.

Gamaše gor.

Sopihava v klanec.

Snežna odeja se je malo odebelila.

Sonce nažiga , noro!

Tik pod Vivodnikom. Še malo.

Snežna pravljica.

Zahod sonca.

V deželi gamsov in belk.

Včeraj pa sva se z Marjanom odločila za vzpon na Tosc. Odpeljala sva se do tekaških prog na Rudnem Polju. V skladu z vremensko napovedjo sva pričakovala oblačno vreme. Že na poti proti planini Konjščica pa se je skozi oblake začelo prebijati sonce in na planini sva že uživala v sončnih žarkih. Posledica sončnih žarkov je bilo tudi močno švicanje pri vzponu na Jezerce. Na Jezercih sva se razgledala proti malemu Draškemu vrhu in se pognala v levo proti Studorskemu prevalu. Iz Studorskega prevala sva se sprehodila po južnih pobočjih Tosca kjer pa je bilo treba biti previden. Podnevi se sneg malo omehča in sesede, ponoči pa zmrzne in na nekaterih mestih je bilo kar ledeno. No med tem, ko si je Marjan inštaliral dereze, pa je mimo njega zdrvela četica osmih gamsov. Zaradi svoje kape, ki mu popolnoma prekriva ušesa in snežne podlage, so gamsi neslišno oddrveli le nekaj metrov oddaljeni mimo njega v dolino. Kasneje sem jih ujel s fotoaparatom v steni kjer so si zopet brusili “dereze”. Gamse sva potem še dvakrat videla in res prijetno je občudovati divjo žival v svojem naravnem okolju. Sledil je strm vzpon na Toscovo planotico kjer je sledil lepši del ture. Sprehajaš se po planoti proti vrhu, zraven pa uživaš v res lepih razgledih na fužinske gore na levi ter Triglav direktno pred seboj. Ves čas je pihalo in tudi temperature so bile precej nizke tako, da na vrhu nisva bila ravno dolgo. Sva pa srečala tudi 5 belih ptic belk, ki jih na snegu res težko opaziš. Razkrijejo se šele, ko jih preplašiš in vzletijo. Nekaj časa sva jih mirno opazovala nato pa je sledila še pot nazaj in po 7 urah sva se vrnila do avta. Ves čas sva imela sonce in mrzel veter v laseh. No, za to se splača v gore. Juhuhu.

Marjan na planini Konjščica.

Pogled nazaj na mali Draški vrh in Viševnik

Studorski preval na levi in Ablanca na desni.

Gamsi so se zatekli pod stene Ablance.

V dolini pa megla. Dobro, da sva gor.

Strm vzpon na Tosc. Sopihava v hrib.

Na planoti pa se odpre čudovit pogled na sosedne vršace.

To pa je itak on. zelo blizu.

Veliki Draški vrh na levi, mali v ozadju in Viševnik desno.

Malo sva zapozirala s Triglavom

Vprašanje: koliko ptic Belk vidite na sliki?