Krožna pot po čudovitih Bohinjskih planinah

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/vogel-slatna.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/film-vogel-slatna.jpg” autoplay=”false”]
Muzika:

Obetal se je lep dan. Pridružil se nama je Marjan in že smo drveli v Bohinj. Na planino Blato seveda. Letos sem se res zataknil na planini Blato in bom dodobra prečesal gore okrog Bohinja. Napotili smo se proti Planini pri Jezeru kamor smo prispeli zelo hitro. V načrtu sem imel, da bi odšli po markirani poti po dolinici Za Kopico do Vrat in nato zavili desno na Zadnji Vogel in se po vrhovih sprehodili do Slatne in nazaj v dolino. No, že pri planini Dedno polje pa smo namesto v smeri doline Za Kopico zavili proti planini Ovčarija. Sonce nas je že čudovito grelo in čas je hitro mineval. Tako smo kmalu prispeli do Štapc in ni nam preostalo drugega kot, da se povzpnemo pod Malo Tičarico. Nadaljevali smo v smeri velike Tičarice in se na primernem mestu odločili, da zavijemo desno in po brezpotju prispemo v dolino Za Kopico. Nismo imeli veliko časa ker je Marjan moral zaradi koncerta prispeti v Ljubljano do 17h. Poslovili smo se od Zadnjega in Srednjega Vogla. Po gamsovih stezicah smo hitro prišli do doline Za Kopico od koder smo jo kar naravnost navzgor zašibali proti vrhu prvega Vogla. Začelo je pihati in na trenutke je bil veter kar malo siten. Na vrhu pa smo se samo premaknili na severno stran in veter je popustil. Sonce pa je dodobra ogrelo naše kosti. Po razgledih in okrepčilu smo se spustili proti Slatni in se povzpeli še na vrh. Najprej smo se hoteli spustiti po grapi, ki pa je močno naložena s kamni, ki pospešeno drvijo v dolino. Na nekaterih mestih pa je tudi malo zasnežena. Nekje v prvem delu smo se premislili in se rajši spustili proti jugu nazaj v dolinico Za Kopico. Sledil je še sprehod do planine Dedno polje in naprej do planine Blato. Marjana sva odložila v Šiški ob 16:45 in načrt nam je popoloma uspel. Preživeti lep sončen dan v gorah in se vrniti pred 17 uro. Spremenil se je le začrtan del poti kar pa je v hribih pogosta praksa.

Čudovite pastirske hišice na Planini pri Jezeru.

Smo že prispeli na planino Dedno polje.

Tik preden se pot spusti na planino Ovčarija.

Pod Malo Tičarico je bilo še nekaj flikc snega.

Ja nimamo kaj, kar tukaj direktno na prvi Vogel jo bomo ucvrli.

Pogled na Veliko Zelnarco.

Mala in Velika Tičarica sta že za nami.

Kmalu bomo na vrhu. Malo je treba poprijeti še za skalo.

Uživamo na vrhu. Pogled na Debeli vrh in špičko v ozadju – Triglav.

Stara “frenda” ni kaj.

Pogled na Slatno in Kredo. Ogradi v ozadju.

Mojca se razgleduje na Slatni.

Bosna in Hercegovina, Črna Gora, avgust, 2012

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/balkan2012.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/balkan2012.jpg” autoplay=”false”]
Muzika:

V avgustu, ko sva hribolazila po planinah Balkana sva posnela tudi nekaj filmskega materiala. Končno mi je uspelo zmontirati kratek filmček kjer lahko okusite lepote planin v Bosni in Črni Gori. Sicer imam na objektivu fotoaparata že najmanj tri madeže ampak kaj čmo. V kolikor koga zanima kaj več pa naj si le gre ogledati v živo.

Na meglen in deževen dan sem se odpravil na Ograde in okoliške planine.

Planina v Lazu in Ogradi v ozadju.

Vremenska napoved ni bila najbolj ugodna. Vseeno sem se odpravil v hribe. Želja je bila močna in že sem zjutraj drvel proti Bohinju. Odpeljal sem se na planino Blato, ki je letos postala nekakšno izhodišče za ture v Julijcih. Najprej po že večkrat prehojeni poti na Planino v Lazu. Na poti proti planini sem ugotavil, da snega skoraj ni in moja želja, da bi se po grapi povzpel na Slatno je splavala po vodi. Na planini sem se malo razgledal in opazil, da je Slatno že močno ovila megla. Izbral sem rezervni plan. Ogradi so bili še edini vrh brez megle, ki pa se je vseeno že nevarno bližala. Stopil sem na plin in kmalu prispel na Lazovški preval. Pogled na Ograde ni obetal najbolje. Pot je bila delno zasnežena, izredno razmočena in vsekakor v svoji najbolj neugodni izvedbi. Ob vstopu na strmo pot, ki privede na greben je začelo še rahlo rositi in razmere so bile vse prej kot idealne. Nekaj časa sem napredoval po skalah, ki pa so krušljive in vse skupaj se je kar malo premikalo. No, naenkrat pa se je v žlebu znašel tudi razmočen sneg in kaj hitro sem se zaustavil na ozki polički. Nadaljevanje brez derez mi vsekakor ni dišalo. Obvoz po mokrih skalah tudi ne in ne bodi ga len sem izvrgel dereze ter cepin. Nadaljeval sem zlahka po snegu in brez težav opravil s samo 20 metrov poti, kar pa je lahko povsem dovolj za hitri zdrs daleč v dolino. Strmina res ni zanemarljiva. Dereze so na nekaterih mestih lepo zaškrtale vendar sem si mislil, da lahko dereze še kakšne kupim, novo glavo pa težko. Nadaljeval sem po grebenu. V trenutku, ko sem prišel na vrh sta megla in dež osvojila tudi Ograde. Hitro sem se spustil v dolino in v družbi gamsov ter pomirjujoče tišine kmalu prišel nazaj na Planino v Lazu. Na planini sem se odločil, da bi rad še malo hodil po gozdu in nadaljeval sem do planine Jezero. Pri koči je termometer kazal 2 stopinji nad ničlo. Malo sem posedel, opazoval jezero, pojedel jabolko in nekaj dateljev ter zopet užival v zvokih narave. Sledil je še spust do Planine Blato in krog je bil sklenjen. Čeprav je kislo vreme nekaj kar si v planinah ne želimo, pa ima to tudi nekaj dobrih plati. V takem vremenu v gorah ni gneče in imaš več možnosti, da srečaš divje živali. Jaz danes nisem srečal niti enega človeka. Pozdravil pa sem se s štirimi divjimi petelini, sedmimi gamsi in tremi ujedami neznanega izvora. Skupaj smo namreč uživali v tišini gora.

Kreda in Slatna sta že v meglicah. Snega je le za vzorec.

Debeli vrh tudi v megli.

Na Lazovškem prevalu mi postane jasno, da pot ne bo preprosta.

Pod Jezerskim Stogom dirjajo gamsi, ki pa jih na fotografiji ne vidimo.

Pogled na prehojeno strmo, razmočeno in delno zasneženo pot.

Greben je delno že v megli. Dež pa tudi že rosi.

No zdaj pa me že zaliva. Ni sile. Kaplice so majhne.

Macesni so še ohranili nekaj rumene barve.

Jezero na planini pri Jezeru.