Pogled na Pršivec iz Voketa.

Včeraj sem Mojci obljubil, da bova odšla nekam na sonce v naravo. Pridružila se nama je še moja sestra Nina. Odpeljali smo se nad Staro Fužino kjer smo na parkirišču pri začetku peš poti na Vogar pustili avto. Ob začetku hoje je bilo še kar hladno, a je temperatura ob vzponu vse bolj naraščala. Hitro smo se povzpeli do koče kjer je sonce že lepo pripekalo. Že prej smo morali odvreči oblačila kajti toplotna inverzija je res pošteno ogrela okolico. Nadaljevali smo pot mimo koče v smeri Pršivca. Kmalu se je pojavil tudi sneg in lahko smo ugotovili, da pred nami ni hodilo prav veliko ljudi. Sledili smo stopinjam predhodnika in kmalu prišli do prvih ovir. Drevesa, ki jih je prevrnila zadnja vetrna ujma so kot pokošena padla prav čez pot. Kar nekajkrat smo morali plezati čez ali pa delati obvoze. Snega je bilo višje vse več in okolica je postala tista prava zimska pravljica. Po skoraj treh urah hoje smo izgubili stopinje, ki so zavile v neznano. Prav tako so izginile markacije in nadaljevanje poti je bilo precej oteženo. Malce smo iskali pot, a se odločili, da je bolje, da počasi obrnemo. Potrebno se je bilo še vrniti in ura je bila že pozna. Da pa le ne bi ostali brez vrha, smo zavili na bližnji vrh Voket. Na vrhu, ki je poraščen smo lahko v daljavi videli Pršivec, ki pa smo ga danes lahko le opazovali. Voket pa je, kot smo lahko videli po gamsjih iztrebkih, njihovo priljubljeno shajališče. Malce smo se posončili, smejali in okrepčali ter se po snegu spustili nazaj proti koči. Zopet smo morali izvajati manevre izogibanja dreves, a ni bilo nič hujšega. Pri koči je sonce še bolj močno žgalo. Pripekalo je tako močno, da sem se moral sleči v kratke rokave. December je v teh časih pač oktober. Še malo ga bomo srali pa bo lonec zavrel. Po sončenju smo odšli še do razgledne točke kjer ga biksa Pero. Nekoč je, da bi rešil tri litre vina celo žrtvoval hlače. Po čudovitem razgledu na jezero nas je čakal še spust v dolino in vožnja domov. Čeprav nam ni uspelo osvojiti Pršivca, pa smo se imeli res odlično. 🙂

Zjutraj na izhodišču. Megle ni, juhuhu.

Pa zagrizimo v hrib.

Čudovite hišice nad kočo.

Podrto drevje nam je malo ponagajalo pri hoji.

Zimska idila.

Obvozi so nam vzeli nekaj časa.

Modro nebo nad nami, beli sneg pod nami.

Gremo naprej.

Stopinje predhodnika.

Spust z Voketa.

Snežne radosti…

Juhuhu…

Veter je takole izruval smreke.

Pred kočo pa poletje.

Pogled na jezero.

Mojca na drevesu.

Iz malega zraste…

VELIKO!!! 🙂

Snežna pravljica na Krimu

V četrtek sem ob tiskanju in pakiranju naročil skozi okno pogledoval ven. Padal je dež pomešan s snegom in prešinila me je res močna želja, da bi šel nekam na sneg. Zaželel sem si snega in tiste prave snežno-gozdne tišine. Povabil sem še Mojco, ki je bila za. Malce sem ji naložil, da v Strahomerju vsekakor pada sneg in, da bo vzpon na Krim potekal v snežni idili. No, izkazalo se je, da v Strahomerju namesto snega pada dež in, da je vse naokoli popolnoma namočeno. Tudi midva sva bila hitro namočena, a sva vseeno odločno nadaljevala z vzponom. Kmalu sva bila nagrajena. Snežna odeja je z naraščanjem višine postajala vse bolj debela in dež se je spremenil v sneg. Precej kislo vreme v dolini se je zgoraj spremenilo v snežno pravljico. V koči sva si privoščila čaj z rumom in se malo pogrela ob peči. Ker se je že temnilo sva jo morala kar hitro odkuriti nazaj v dolino. Pri avtu je bilo že popolnoma temno. Za nama pa lep snežni vzpon in spust v čudoviti zasneženi naravi.

Na začetku je bilo res vlažno in neprijetno.

Potem pa vse več snega.

Postajalo je res lepo.

Drevesa v snežni preobleki.

Koča na vrhu.

Čaj z rumom.

Odhod.

Tema bo.

Jelenk z zapuščeno domačijo tik pod vrhom.

V nedeljo sva po prijetnem sobotnem debatnem krožku z Martino in Blažem malo potegnila s spancem. Po tem, ko sva se najedla pečenih paprik in drugih dobrot, pa sem že razmišljal kje bi lahko pretegnila noge. Sonček je že prodiral skozi okno in bil je skrajni čas, da se odpraviva nekam višje. Nisem imel prave ideje kam. Poleg tega pa je dan že res kratek in nisva imela več veliko časa. Malce sem prelistal zemljevid in si ogledal nekaj vrhov v okolici Idrije. Na hribi.net sem našel vrh z imenom Jelenk. No, pa pojdiva. Odbrzela sva v spodnjo Idrijo od koder je izhodišče na Jelenk. Kot se v teh koncih spodobi, je pot takoj na začetku tista prava strma, ki mi je najbolj všeč. Z vsakim korakom si višje in Spodnja Idrija je hitro postajala vse manjša. Žal so v drugem delu pot precej razširili gozdarji, kajti drevesa so na tem območju pretrpela res ogromno škode. Po zlomljenih vrhovih sem sklepal, da je bil gozd žrtev žledoloma, ki je pred leti pustošil v naših krajih. Poleg žledoloma pa je smreko dodobra uničil še lubadar. Ob vsem tem sem se spomnil podatka, da se je lansko leto na celem svetu gozdna masa zmanjšala za recimo površino Nove Zelandije. Koncentracija ogljikovega dioksida pa je trenutno na rekordni ravni. Kam pelje nadaljnji razvoj takih dogodkov ni težko ugibati. Nadaljevala sva z vzponom in pot je postajala vse lepša in prišla sva do prve hiše Pod Kendovim vrhom. Bila sva navdušena nad lepoto okolice in tišino, ki obdaja domačije v tem okolju. Kakšnih sto metrov naprej sva pri naslednji hiši zopet zavila desno v hrib in nadaljevala z vzponom. V trenutku, ko sva prišla ven iz gozda se je odprl pogled na travnike pod vrhom in zapuščeno domačijo. Sprehodila sva se do vrha kjer sva se na klopci martinčkala in pomalicala jabolko. Po počitku sva odšla še do razgledne točke, kjer pa se zaradi motnega ozračja ni prav dobro videlo. Sledil je spust po isti poti nazaj v Spodnjo Idrijo. Skoraj ves čas navzdol sva tekla in na koncu ugotovila, da je res pasalo. V Spodnji Idriji sva bila ekspresno in 800 višinskih metrov je minilo v trenutku. Sprehodila sva se še do Gostilne na vasi in odbila pivo ter pizzo. Ko, sva zapuščala gostilno se je ravno začelo temniti. Ustavila sva se še v Idriji kjer sva prav tako naredila krožni sprehod čez mesto. Sledila je vožnja v Ljubljano in zaslužen počitek. 🙂

Mojca je z novimi športnimi copati kar letela navzgor 😉

Mala kača na poti. Lepo sva jo preusmerila nazaj v gozd.

Okolje postaja vse lepše.

Sveža voda iz potočka pod Kendovim vrhom.

Tik pod vrhom.

Na vrhu.

Pogled na zapuščene objekte.

Zapuščena notranjost v hiši.

Tek po travniku.

Travniki.

Dol je letelo.

Skoraj je nisem mogel ujeti 😉

Pogled na Spodnjo Idrijo.

V Idriji naju je pričakal plakat “rešitelja”. The only thing I can say in your language: Ich liebe dich.

Grad v Idriji.

Mijauuuu