Begunjska Vrtača, 1991m (Lenuhova grapa) + otvoritev kolesarske sezone
Vstop v grapo.
Danes pa je bil res dobro izkoriščen dan. Nekje sredi tedna po klasični metodi začnem težiti Matjažu. V petek se dogovoriva. Matjaž mora ob 9h odpreti trgovino zato predlaga vzpon po Lenuhovi grapi na Begunjsko vrtačo.Takoj se strinjam, čeprav vem, da bo to do sedaj moj najtežji zimski vzpon. Zjutraj moram vstati že ob 4:15 in do avta se sprehodim skupaj s pijanimi italijanskimi turisti, ki precej začudeno gledajo osebo, ki se navešena z vso možno zimsko opremo odpravlja v neznano. Po Celovški hitro zapustim Ljubljano in ob 5:35 sem pri Matjažu. Kmalu sva na Ljubelju kjer pa je že kar nekaj ljudi. Srečava Sebastjana in malo se pomenimo. Ni časa za obiranje in že šibava v strmino. Tokrat Matjažu preprečim “divji” začetek. Kmalu sva na Šentanskem plazu kjer opazujeva kako je vse zalito. Pridruži se nama veter, ki se možno zaletava v smuči na hrbtu. In že sva pri vstopu v grapo. Grapa je popolnoma zalita in brez skokov. Snežne razmere pa niso najboljše saj sneg ni dobro predelan in cepini ne primejo ravno najbolje. Lepo sva napredovala po grapi kjer sem kmalu ugotovil, da je naklonina kar huda. Bolj, ko napredujeva proti vrhu več “zračnega terena” ostaja pod nama. Posledično tudi bolj malo fotografiram, saj se najraje držim cepinov. Počasi se prikazuje greben Begunjščice, ki je obsijan s soncem. Vse je belo in v plezanju res uživam. Na koncu sledi še zadnja strmina kjer pa je sneg res puhast in potrebno je biti kar previden. Na izstopu grape naju pričaka res močan veter, ki naju kar malo premika. Nadaljujeva še čez nekaj malih vzpetinc in naprej po grebenu kjer pa naju veter še močneje začne bičati. Spustiva se na sedlo in v grapo kjer si nadeneva smuči. Veter malo popusti in z veseljem odsmučava navzdol kjer se kmalu priključiva Šentanskemu plazu. Sneg je ponekod mehak, drugje trd in zahteva kar pošteno delo nog. Matjaž vmes ugotovi, da je ura že 9 in, da že moral biti v trgovini. Na srečo ga reši Mojca, ki je že tam. Sledi še spust po opuščenem smučišču in že sva pri avtu. Odrviva do trgovine. Tam malo poklepetam še z Mojco in šibam domov. Doma pa me pričaka moja Mojca, ki si želi preizkusiti najini kolesi. Po tem, ko opraviva nakupe na trgu in pri Alešu v Igluju dvignem tekaške copate pa je čas za kolesarjenje. No, pa odprimo sezono. Odpeljeva klasičen krog Ljubjana-Toško Čelo-Topol-Osredek-Ljubljana. Noge sem imel že malo telečje a sonce me je popolnoma začaralo. Uživala sva v vožnji in kot bi mignil sva bila nazaj doma. Po kosilu se prikrade utrujenost in hitro me zaziblje v spanec. A ne za dolgo.
Zjutraj se sonce prebija skozi oblake.
Že sva v Šentanskem plazu.
Strmina, strmina… Foto: Matjaž
še večja strmina 🙂 Foto: Matjaž
Razpoloženje je odlično. Foto: Matjaž
Na vrhu piha kot pri norcih. Foto: Matjaž
Nekje na sredi grape.
Izstop iz grape.
Matjaž pazi, da te ne odnese. Veter res močno piha.
Pogled na Begunjščico. Vse belo. Noro.
Smuka po grapi navzdol. Juhuhu.
Matjaž in belina naokrog.
Mojca na Toškem čelu.
Na Topolu. Sonček sije in midva uživava.
