Kriška gora v snegu
Krožna pot na Kriško goro. Iz Golnika čez Gozd do koče. Od koče na Tolsti vrh in čez Ježo nazaj v Gozd.
Greben Kriške gore. V ozadju Tolsti vrh in Storžič.
Danes sva skočila na Kriško goro. Zanimalo naju je koliko je snega višje v gorah. Parkirala sva pri bolnici Golnik. Najprej sva se povzpela do vasi Gozd in naprej po klasični markirani poti proti koči na Kriški Gori. Snega je malo in pot je na nekaterih delih tudi malo poledenela. Spremljalo naju je precej oblačno vreme in upala sva, da se bova na vrhu uspela srečati s prijateljem soncem. Pri koči sva zavila desno in po grebenu nadaljevala proti Tolstem vrhu. Začelo je še lepo mrzlo pihati in temperatura se je kar lepo znižala. Doživela pa sva tudi nekaj sončnih trenutkov, ko naju je obsijalo sonce in sva lahko videla sosednji Storžič in Košuto. No, ti trenutki so bili res kratki ampak zato zelo dobrodošli. Na Tolstem vrhu se nisva dolgo zadržala in že kmalu sva jo šibala v dolino. Snega je bilo ravno toliko, da je lepo amortiziral korak in potrebno je bilo paziti le na posamezne korenine in skale. Spustila sva se do vasi Gozd in krog je bil sklenjen. Med spustom je začelo tudi snežiti in bilo je lepo pravljično. Hitro sva odkorakala še do Golnika in s pomočjo čarobne palice sva se kmalu znašla pri Janiju, ki nama je postregel gobovo juho, žgance, štruklje, pomfri, brinjevček…
V vasi Gozd se je odprl pogled na Kriško goro in dve kravi, ki sta se sprehajali zunaj po snegu.
Prvič se je pojavilo sonce, juhuhu.
Prepovedan prehod v levo.
Pojavilo se je sonce in Mojca od sreče telovadi.
Pogled v dolino. Sonce poskuša prebiti oblačno skorjo.
Na vrhu naju je objela megla.
Opa, za trenutek se je pokazal Storžič.
Kratko obdobje sonca št.2
…in zopet megleno.
Noge so bile že utrujene in Mojca se je želela odpeljati v dolino kar s tem Fiatom. Ključi so bili itak v ključavnici.
