Maglić, 2386 m

Zbudila sva se v prekrasno jutro. Po skromnem zajtrku sva se zapodila v hrib in napredovala proti vrhu. Ves čas vzpona sva se ozirala nazaj in opazovala res impresivno pojavo Trnovačkega jezera. Ozračje je bilo precej vlažno in v hrib sva švicala kot nora. Premagala sva glavno strmino in znašla sva se na vetrovnem pobočju kjer sva zavila levo ma sever ptori vrhu. Kakšno urico in pol sva hodila še po travnatem pobočju in na koncu še malo poprijela za skalo in bila sva na vrhu. Bila sva sama na vrhu in uživala sva v čudovitih pogledih na Volujak, Trnovački Durmitor, Bioć…Sledil je spust po isti poti nazaj do najinega kampa ob jezeru. Na žalost sva se vrnila v največji vročini in nujno sva morala do Miloša po mrzlo pivo. Sledilo je lahko kosilo, počitek in uživanje. Popoldan sva ugotovila, da nama zopet primanjkuje hoje in odpravila sva se na vzhod. Malo sva se povzpela in odprla se je čudovita dolina s katuni. Od tam se je zelo lepo videl tudi Maglić in bila sva res vesela, da sva odkrila tudi ta čudoviti konec črnogorskih planin. Odločila sva se, da se drugi dan povzpneva na vrh, ki leži prav na nasprotni strani jezera kot Maglić. Sledil je spust do šotora, večerno opazovanje vode in narave, branje ter sladko spanje v miru in tišini.

Na poti proti vrhu lahko občudujete čudovito jezero.

Aha, sedaj pa že vidimo vrh na koncu. Čaka naju še lep sprehod po travnatem pobočju in malo skale na koncu.

Sva že čisto blizu. špička gleda ven in čaka na naju.

Sama na vrhu Maglića.

V Bosni pa megla. še dobro da sva zgoraj.

Čudovit razgled na Volujak in okolico.

Na poti nazaj pa zopet čudovit prizor.

Ob jezeru naju že čakajo prijateljice krave.

Manjša jezerca, ki sodijo k velikemu.

Mrzlo pivo je zacvrčalo po grlu.

Pogled na jezero s poti iz katunov.

Mir in tišina zvečer, ko se vse umiri.