Vrh na meji med Bosno in Črno goro z odličnim pogledom na Maglić in Volujak.

Po mirni noči ob jezeru sva vstala zgodaj in se odpravila na Oštrikovac. Najprej sva se po brezpotju povzpela na Klekov Kom, ki se nahaja tik nad jezerom. Na poti sva najprej srečala konje, ki so se v miru pasli na travnikih. Nato pa sva naletela na nasade borovnic in začela se je “trgatev”. Borovnice sva v naših planinah v letošnji sezoni kar pogrešala. Zaradi zmrzali jih namreč nikjer ni bilo. Po tem, ko sva se najedla borovnic sva se ob čudovitih nasadih rdečih rož povzpela na Klekov Kom. Od tu sva pot nadaljevala proti Oštrikovcu. Počasi sva se vzpenjala proti vrhu in uživala v lepih razgledih. Naletela sva tudi na maline in se jih pošteno najedla. Po kakšni uri in pol sva prišla na vrh Oštrikovca od koder se lahko vidi na vse strani neba. Po krajšem počitku sva se začela spuščati proti katunom in bila nagrajena z res čudovito okolico. Počasi sva se spustila proti jezeru po nemarkirani poti. Po tem, ko sva pojedla juhico in se lepo okrepčala sva pospravila šotor in čakal naju je še povratek do avta na Dragoš sedlu. Prijetno utrujena sva v popoldanskih urah prišla do avta. Sledil je obisk etno restavracije. V kolikor boste kdaj prebivali v hotelu Mladost v Tjentištu priporočam, da se na kosilo ali večerjo rajši odpeljete nekaj kilometrov naprej proti Foči, kjer sta ob cesti dva etno restorana, ki imata veliko boljšo hrano kot v hotelu. Kuhinja v hotelu je res porazna. Po tem, ko sva se pošteno najedla sva odšla v hotel kjer je sledil počitek in kovanje načrtov za naprej. Zvečer sem se lotil knjige Iztoka Tomazina: Pustolovščina v Tibetu-Smučanje z osemtisočaka. Iztoka lahko uvrstimo v skupino nekakšnih “super ljudi” kajti občutek imaš, da se je človek kloniral in da obstaja več Tomazinov. Nekje po nesreči v Begunjščici so se mi zaprle oči in pogreznil sem se v spanec.

Konji se paseje pod Komom.

Borovnic sva se res razveselila.

Na poti proti Klekovem Komu sva naletela na prelepe rože v magenta/roza odtenku, ki so rasle tik pod vrhom.

Še malo pa bom na vrhu Klekovega Koma.

Na poti proti Oštrikovcu se na desni odpre prepad.

Na vrhu Oštrikovca. razgled na vse strani je bil čudovit.

Pogled v dolino.

Rožice na poti in res lepa pot navzdol.

Počitek na čudoviti livadi. Za malico sva pojedla vsak pol jabolka.

Pogled na Trnovačko jezero pri spustu z Oštrikovca.

Sva že pri katunih.Še malo pa sva pri jezeru.

Včeraj pa je bilo na Ojstrici precej megleno. V gorah na žalost ne moreš imeti vedno lepega vremena.Bilo pa je vseeno lepo in, ko sva se z Marjanom že vračala nazaj se je za kratek trenutek posončil tudi vrh. Kdaj drugič pa ujamemo sonce. Posebnost včerajšnje poti pa so bili potočki, ki so zaradi topljenja snega lepo napolnjeni.

Marjan pije iz potočka.

Megla je objela vrh in skupaj z vetrom sta pričarala malo zanimive atmosfere.

čeprav sva na vrhu vsaj pol ure čakala na razjasnitev pa jo na žalost nisva dočakala.

Pričela sva se spuščati proti Sedelcu.

Zanimiva hoja med skalnimi stolpiči.

kos torte na poti.

Lučki dedec in Korošica. Malo se že jasni.

Zbudila sva se v prekrasno jutro. Po skromnem zajtrku sva se zapodila v hrib in napredovala proti vrhu. Ves čas vzpona sva se ozirala nazaj in opazovala res impresivno pojavo Trnovačkega jezera. Ozračje je bilo precej vlažno in v hrib sva švicala kot nora. Premagala sva glavno strmino in znašla sva se na vetrovnem pobočju kjer sva zavila levo ma sever ptori vrhu. Kakšno urico in pol sva hodila še po travnatem pobočju in na koncu še malo poprijela za skalo in bila sva na vrhu. Bila sva sama na vrhu in uživala sva v čudovitih pogledih na Volujak, Trnovački Durmitor, Bioć…Sledil je spust po isti poti nazaj do najinega kampa ob jezeru. Na žalost sva se vrnila v največji vročini in nujno sva morala do Miloša po mrzlo pivo. Sledilo je lahko kosilo, počitek in uživanje. Popoldan sva ugotovila, da nama zopet primanjkuje hoje in odpravila sva se na vzhod. Malo sva se povzpela in odprla se je čudovita dolina s katuni. Od tam se je zelo lepo videl tudi Maglić in bila sva res vesela, da sva odkrila tudi ta čudoviti konec črnogorskih planin. Odločila sva se, da se drugi dan povzpneva na vrh, ki leži prav na nasprotni strani jezera kot Maglić. Sledil je spust do šotora, večerno opazovanje vode in narave, branje ter sladko spanje v miru in tišini.

Na poti proti vrhu lahko občudujete čudovito jezero.

Aha, sedaj pa že vidimo vrh na koncu. Čaka naju še lep sprehod po travnatem pobočju in malo skale na koncu.

Sva že čisto blizu. špička gleda ven in čaka na naju.

Sama na vrhu Maglića.

V Bosni pa megla. še dobro da sva zgoraj.

Čudovit razgled na Volujak in okolico.

Na poti nazaj pa zopet čudovit prizor.

Ob jezeru naju že čakajo prijateljice krave.

Manjša jezerca, ki sodijo k velikemu.

Mrzlo pivo je zacvrčalo po grlu.

Pogled na jezero s poti iz katunov.

Mir in tišina zvečer, ko se vse umiri.