S kolesom na Planino Javornik.
Planšarija na Planini Javornik. V ozadju Košuta.
Obetal se je lep in vroč dan. Pa pritisniva malo pedalke v hrib. Ob zelo pozni uri in najhujši vročini sva se odpeljala v Tržič kjer sva pustila avto. Z gorskimi kolesi sva se odpeljala po asfaltni cesti čez Dolžanovo sotesko naprej do vasi Dolina. Sonce ga je kvalitetno kurilo in kmalu sva bila pošteno mokra. Na srečo pa sva v nadaljevanju vozila po dolini Tržiške Bistrice kjer je bilo vsaj malo bolj sveže. Mimo kravic in bikov sva nadaljevala do Medvodja kjer sva zavila s poti proti Stegovniškemu slapu. Kakšnih 500 metrov in že sva bila tam. Vedno je lepo videti, ko se voda zliva čez skalovje in ustvarja čudovite kulise. Vrnila sva se nazaj na kolovoz in zavila levo navzgor proti Javorniški planini. Pričakal naju je precej strm kolovoz obogaten z vročim soncem. Navajena podobnih razmer sva počasi a vztrajno nabirala višino. Mojci ni najbolj ustrezal, na določenih mestih precej grob kolovoz, ampak ni bilo druge izbire. Končno sva prispela v senco visokih smrek in kmalu sva bla na planini Vetrh. Ogledala sva si nekaj konj, ki so se v miru pasli. Sledilo je strmo nadaljevanje in zopet nama je postalo pošteno vroče. No, pa ni bilo dolgo, ko sva prispela na Planino Javornik. Našla sva nekaj sence kjer sva v miru pomalicala banano, lešnike in popila preostanek pijače. Odprl se nama je pogled ns Storžič in Košuto na drugi strani. Sledil je strm spust po poti do Doma pod Storžičem. Pred domom sva se rehidrirala in uživalu v miru petja ptic. Čakal naju je še hitrostni spust od doma nazaj v Tržič. Med spustom sva si natočila še mrzle studenčnice ter švignila kot strela. Nabralo se je 35 kilometrov in 1.070 metrov vzpona. Je bilo potrebno kar lepo pritiskati.
Črna luknja v Dolžanovi soteski naju je posrkala.
Mali telički se pasejo. Žal bodo kmalu predelani v zrezke.
Nekaj preprek na kolovozu.
Stegovniški slap.
Mojca se je pomešala med listje.
Konji na paši
Malo počitka pred zadnjim napadom strmine.
Še 100 metrov pa sva.
Strojčka počivata.
Storžič s planine.
Strm spust.
Ta je pa za Blaža.
Fotoaparat, ne siki !!!
GPS SLED.
Blažev kot je v resnici 2 x 2 metra pregret kabinet z dvema računlikoma in zaprtim oknom, ker se mušicam in komarjem zdi moja luč najboljša v soseski.
Sem pa danes videl na Golovcu tablo za Blažev hrib, pa se mi sanja ne, kje bi bil. Očitno sem kar posestnik.
Z Želvo sva enkrat šla na gorski tek na Javornik. Kljub slabemu vremenu imam kar lepe spomine – zadel sem veliki atlas sveta! Ni ga čez srečelov!
1